Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

FREDRIK LJUNGKVIST YUN KAN 5

Cankarjev dom, Ljubljana, 17. 2. 2005

Protagonisti skandinavske novojazzovske scene so v zadnjem času precej redni gostje naših odrov. Tudi pihalca Ljungkvista smo imeli priložnost slišati, in sicer lani, ko je z res eksplozivnim dansko-norveškim kvintetom Atomic navdušil na Drugi godbi. Na Cankarjevem jazzu se je tokrat predstavil z novo zasedbo, ki po eni strani sledi konceptualnim zamislim zasedbe Atomic, po drugi pa jih dopolnjuje in včasih presega.

Atomic so me namreč najbolj navdušili zaradi izjemne zlitosti »tradicionalnega« in modernega jazza, strogo ukrojenih skladb in toliko bolj svobodnih improvizacij. Kakor lahko ta sintagma o združevanju novega in starega nekomu zveni prežvečeno, dejstvo je, da poskuša večina jazzerjev doseči ravnovesje med preteklostjo in sodobnostjo, a vsem to ne uspeva. Atomic ne sodijo mednje, še manj pa Ljungkvistova švedska peterica Yun Kan 5, ki se še bolj subtilno od Atomic loteva prepletanja spomina in sedanjosti. Tam, kjer so zveneli Atomic udarno in razposajeno, Yun Kan 5 delujejo bolj premišljeno, načrtno, ta načrt pa ne deluje izumetničeno in papirnato, pač pa ga sproti, med živo igro preverjajo, tehtajo, premetavajo in potrjujejo kot res učinkovitega. Če denimo kaka skladba na začetku zazveni, kot bi jo »izvlekli« z začetka petdesetih let, se struktura kmalu po lastni koherentni notranji logiki prevesi v iztočnico za improvizacijske vdore, bodisi v precej grobe in divje solistične izlete, bodisi v skupinska lirična meandriranja. Takih prehodov je v enem komadu ponavadi več, tako da se zdi, da ima Ljungkvist že znotraj ene skladbe zadosti »gradiva« za ves album.

Tudi nekaj komadov, ki jih je band končal kar na Ljungkvistov ukaz z roko, kaže na možnost, ki bi jo po moje v bandu morali raziskati – da bi si upali zabresti v še daljše, še bolj prekucne, zapletene in večslojne suite, s katerimi bi lahko zajeli široko paleto zgodovinskih slogov in subtilnih stiliziranih načinov igranja. Takrat bi se seveda moral Ljungkvist malo umakniti iz ospredja, iz vloge glavnega solista, in prepustiti besedo drugim. To delno počne že zdaj, ko odpira prostor predvsem za pianista Klasa Nevrina in tubista Pera-Åkeja Holmlanderja. Slednja sta večinoma skrbela za sočne (tubist) in krhke lirične (pianist) pasaže, poleg tega pa sta zaslužna za nekonvencionalen zven zasedbe, saj je pianist občasno pobožal citre, tubist pa si je kar dal duška in z obilo domišljije izvabljal iz glasbila prav zabavne zvoke. Ljungkvist se je dokazal kot človek, ki zna poslušati druge, ter tudi kot nepredvidljiv, zelo silovit, barvit in neukrotljiv improvizator. Čeprav zasedba Yun Kan 5 že ima dodelan, jasen in precej izviren koncept, ki ga uresničuje z zavidljivo prožnostjo in prilagodljivostjo, je dal njihov nastop slutiti, da lahko od tega kvinteta pričakujemo še več, da bo svoje ideje še naprej razvijal, širil, dopolnjeval. Srčno upam, da bo res tako in da bomo lahko njihovemu razvoju sledili tudi na domačih odrih.

Mario Batelić