SILENCE

Klub K4, Ljubljana, 17. 2. 2005

Glede na sila sušno koncertno promocijo njunega zadnjega albuma Vane, pa tudi na siceršnjo koncertno biro slovenskih zasedb je bil dogodek zelo svetla lučka dosedanjega letošnjega koncertnega dogajanja v Ljubljani. Dejstvo, da je koncert potekal v na pol mrtvem žurerskem štabu na Kersnikovi, me je osebno sprva sicer precej motilo, a se je nazadnje izkazalo, da si Silence boljšega prostora v Ljubljani niti ne bi mogla izbrati. Pretežno darkerska srenja, ki predstavlja strogo jedro privržencev zasedbe in ki se je zbrala v mrzlih prostorih K4, je namreč poskrbela za nostalgično spominjanje na čase z začetka devetdesetih let, ko so tamkaj poleg elektro darkerskega zvoka kraljevali črni svinčnik, črna maskara, črne frizure in črna oprava – lepi in novoromantični časi, ki so tisti četrtek zvečer po Borisovi in Primoževi zaslugi spet priplavali na površje. Pod vplivom takšnega razpoloženja sta Silence (Benko za mikrofonom, Hladnik za pianinom) z že stalnima partnerjema na nastopih, Luko Jamnikom (izvrstni klaviaturni vložki) in Luko Šaleharjem za bobni, postopno ogrevala občinstvo. Akustična izvedba, za katero sta se tokrat odločila, je seveda pomenila velik odstop od studijskih, skrbno produciranih verzij njunih stvaritev, a to je tudi zahvaljujoč odličnemu posluhu tonskega mojstra kvečjemu prednost. V pesmih, začenši s prvo, Belief, je bilo namreč čutiti močno naklonjenost do akustičnih izvedb, domačnost in suverenost, ki je sevala z odra, pa je občinstvo še dodatno utrdila v prepričanju, da so fantje odlično podkovani glasbeniki, ki svoje delo opravljajo s srcem. Borisov glas je pri tem seveda poglavje zase. Težko bi rekla, da v Sloveniji še kdo trenira svoj glas tako kot on; prav tako bi težko našla slovenskega pevca, ki si na koncertih v živo privošči takšen razpon. Odlične vokalne izvedbe, popestrene s subtilno akustično kuliso, so poslušalce (težko bi rekla gledalce, saj si je pogled na oder, kot je v K4 že v navadi, lahko privoščilo le manjše število obiskovalcev) odnesle v posebno odklopljenost, v kateri so si mnogi, pozibavajoč se, mrmrali Borisova besedila, nazadnje pa tudi prevzeli vokalno taktirko (Runalong). Občinstvo je bilo na trenutke res enotno in je imelo med pretežno novimi pesmimi z albuma Vane priložnost slišati tudi nekaj starejših, pa tudi novih, čisto svežih komadov, posebej velja omeniti Hall Of Mirrors, ki v živo zaradi drugega vokala in akustične izvedbe zveni popolnoma drugače kot na albumu, odlično Mandićevo Pitaju me pitaju, Someone Else's Song, She Alone in Runalong, pa seveda Brave New World, s katero sta nam Silence dala vedeti, da kljub napornemu delu za gledališke predstave in pripravam na turnejo na tujem najdeta dovolj ustvarjalne energije še za pisanje novih pesmi. Prava poslastica.

Marta Pirnar