Letnik: 2005 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Marta Pirnar

RAMMSTEIN

Hala Tivoli, Ljubljana, 25. 2. 2005

Tik preden sem se odpravila na koncert, so na Vivi vrteli njihov čisto sveži spot Keine Lust. Tako kot vse njihove vizualne izdelke tudi tega krasijo provokativen scenarij, odlična kostumografija (Rammstein so opravljeni v debeluhe, težke 250 kg) in veličastna energija, ki vedno znova hipnotizira množice. Tudi slovensko je. Na razprodani koncert, ki se je začel z neverjetno natančnostjo, torej nekaj po deveti uri (kljub medijskemu obvestilu, da se bo vse skupaj začelo uro kasneje, zaradi česar smo nekateri zamudili Apocalyptico), je čakala množica, željna trdih in nalezljivih tevtonskih pophardcorovskih ritmov, domiselnih družbenokritičnih in ljubezenskih besedil, narcisoidnega nastopaštva in pirotehničnih vložkov. Rammstein nikakor niso razočarali in nabita dvorana je dobila točno to, kar je pričakovala. Veličastni premični oder, na katerem je kraljevala šesterica karizmatičnih vzhodnonemških podjetnih zaljubljencev v glasbo, je že sam po sebi deloval smelo in samozavestno; podkrepljen z obilnim light showom, občasnimi ognjenimi zublji in že standardno, izjemno kostumografijo šesterice, pa je še dodatno podžigal vizualne strasti in pričakovanja. Reise Reise, s katero so Rammstein razbili led, je nakazovala, da koncertne verzije pesmi ne bodo pretirano odstopale od studijskih, himnični značaj pesmi je bil tudi izvrstna uvertura v slabi dve uri dolgo zabavo, ki so jo zaznamovali tipična, strašansko seksi stoičnost obeh kitaristov ter basista, občasna preobleka pevca Tilla (posebej za kanibalovsko Mein Teil se je preoblekel v mesarja, zamazanega s krvjo), že znana hudomušnost klaviaturista Flakeja in za konec še tradicionalen napihljivi bazenček, v katerem se je kitarist Oliver Riedel »sprehodil« po rokah gledalcev. Repertoar je bil namenjen predvsem obsežni promociji zadnjega in, nekoliko presenetljivo, predzadnjega albuma. Osebno sem imela na začetku celo občutek, da dajejo prednost albumu Mutter, a je bila izbira pesmi pravzaprav razumljiva, saj so Links 234, Feuer Frei (jasno, z obvezno pirotehniko) in Rein Raus njihove tipične nalezljive uspešnice, ki pod taktirko trdega ritma razvnemajo množice povsod po svetu. Nič čudnega torej, da so se izognili za koncertno evforijo veliko manj primernim baladam. O Amour, Mutter in Seemann tako ni bilo ne duha ne sluha, so pa v drugem dodatku lepo presenetili s fantastično uspešnico Ohne Dich, pri kateri so se jim na odru pridružili fantje iz Apocalyptice. Slednja je bila tudi ena od tistih pesmi, ki je požela največje navdušenje, poleg nje pa seveda tudi njihove dobre stare viže, kot so Du riechst so gut in Rammstein s prvega ter Sehnsucht in Du Hast z drugega albuma. Presenetljiva in ganljiva je bila izbira zadnje pesmi, odlične priredbe Stripped Depeche Mode, ki je, sodeč po bolj mlačni reakciji občinstva, marsikoga nekoliko zmedla. Odvečnega verbalnega komuniciranja med koncertom s publiko hvala bogu ni bilo. Rammstein prav vse povedo z glasbo, samozavestnim pozerstvom, kretnjami, ki jih je občinstvo takoj posnemalo, še najbolj pa seveda s karizmo in perfekcionizmom, od katerega ne odstopajo niti za milimeter. Zanimivo: pred slabim desetletjem, ko sem jih videla prvič, so s podobno odličnim nastopom zbegali kakšnih petdeset obiskovalcev v nekem milanskem podzemnem klubu. Medtem ko so se takrat vsi praskali po glavah in razmišljali, ali so Rammstein novodobni nacisti ali zgolj pozerski iskalci zlata, deset let kasneje šesterica šminkerjev žanje uspehe svojega trdega dela in natančno izpeljanega načrta. Rammstein so skupina, ki dokazuje, da lahko sanje s požrtvovalnim delom in skrbno izdelanim imidžem postanejo resničnost; pa ne le to: njihove nekdanje sanje danes pišejo zgodovino glasbe. Več pravzaprav ni treba dodati.

Marta Pirnar