BALANESCU QUARTET

Cankarjev dom, Ljubljana, 28. 2. 2005

Maria T, projekt Alexandra Balanescuja, ki je nastajal kar šest let, je navsezadnje dobil končno, v več ozirih fascinantno obliko. Posvetilo tudi zahvaljujoč njemu vse bolj znani romunski pevki Mariji Tanase si je Balanescu zamislil kot odrsko glasbeno-filmsko lepljenko, ki naj obudi duha časa, ko je bila Tanasejeva (umrla je leta 1963) najbolj priljubljena, torej štiridesetih in petdesetih let. Pred začetkom koncerta, medtem ko je občinstvo polnilo razprodano Linhartovo dvorano, nas je na zaslonu čakala animirana podoba ovce (za filmskim delom projekta stoji avstrijski videoumetnik Klaus Obermeier, ki je prispeval tudi nekaj skladb), duh te navidezne pastoralne pokrajine je preveval tudi samo glasbo.

Slednjo je romunski violinist sestavil iz novih skladb, za katere je navdih našel bodisi v kakem besedilu Tanasejeve bodisi v prav določenem glasbenem motivu, v kar nekaj skladbah je nadvse učinkovito in presunljivo uporabil posemplani vokal Tanasejeve. Med skladbami je občasno pojasnjeval nastanek skladb in povedal kakšno zanimivost iz pevkinega življenja, recimo o njeni ljubezni do steklenice. Čeprav je pri skladanju glasbe za ta projekt Balanescu izdatno črpal iz zapuščine romunske ljudske godbe, je ob slednji lucidno sopostavil izsledke romantične in minimalistične glasbe, ki so v zvočnem okolju izročila dobili nov pomen in so se brezhibno zlili z balkansko muziko.

V nekaterih instrumentalnih komadih (torej brez posemplanega glasu Tanasejeve) je Balanescu Quartet ob občasni pomoči tolkalca Steva Arguellesa z lahkoto dosegel zven ljudskih godcev: grob, zrnat zvok godal, razkosano neparno ritmiko, navidezno neuglašenost, razmajanost. Spet drugič so z repetitivnimi, komaj nakazanimi ali le rahlo spreminjajočimi se melodijami ob asketski ritmični spremljavi dosegli osupljiv učinek, da smo v tradicionalno zasnovani melodiji prepoznali vzorce klasičnega minimalizma. Najbolj »zadete« (tudi v smislu hipnotičnosti) skladbe pa so bile tiste, v katere je Balanescu vpletel glas Tanasejeve in ki jih je dodatno podpirala filmska slika; dvogovor tradicije in modernosti se je slišal, kot bi bil nezemeljski, »vesoljski«. To še zlasti drži za sklepno skladbo uradnega dela koncerta Life and Death (priredba ene najbolj znanih pesmi Tanasejeve Lume Lume), ki jo je spremljala odlična filmska zgodba, v kateri je romunska vasica na koncu postala planet, vrteč se v neskončnem vesolju, okrog katerega so lebdeli tipični kmečki klobuki, kakršnega nosi tudi Balanescu. Ta slika, ki me je spomnila na dva likovna umetnika, na Magritta in Escherja, ter na njuno preizpraševanje statusa realnosti in našega odnosa do besed, pojmov, ki jo opisujejo (Magritte), in poudarjanje ideje, da del predstavlja celoto, ki pa je spet le del neke večje, nespoznavne celote (Escher), je bila nadvse pravšnja za zaokrožitev projekta Maria T. Iskanje univerzalnega v lokalnem, izenačitev različnih kultur, slogov, obdobij ter opozarjanje na njihovo povezanost … Zato mi je priredba skladbe Model skupine Kraftwerk, ki so jo izvedli za dodatek, zvenela malone nepotrebna, odveč, a po drugi strani jo po svoje lahko razumemo tudi kot del projekta in dodatno posvetilo vsem velikim glasbenim ustvarjalcem.

Mario Batelić