Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
46. jazz festival Ljubljana
Novo poglavje s kontinuiteto
Od 30. junija do 2. julija; Ljubljana; www.cd-cc.si.
Kako čas nezadržno teče – in kako nam je, čeprav redko, prav, da je tako. 46. jih ima za sabo ljubljanski festival jazza; zdi se, da se je lanski komajda končal, in skoraj ne verjamemo, da se je z njim že končalo petletno obdobje, ko je njegov program po novih, času primernih prijemih krojil Oliver Belopeta.
In že je tu začetek novega obdobja z novim programskim vodjem, ki bo poskušal obdržati visok standard festivala, vzpostavljen v minulih letih. In ne le zanimivo, ampak še kako prav je, da je odgovornost za oblikovanje programa prevzel nekdo, za katerega lahko rečemo, da se je prav v minulem obdobju preizkusil in izmojstril ob podobnem delu, ki je potekalo praktično vzporedno s tem, ki ga bo opravil letos in zagotovo še kakšno leto potem. Davidu Braunu gre zagotovo pripisati ključno vlogo pri konstituiranju in revitalizaciji tistega, kar danes pomeni za Maribor in Slovenijo tamkajšnje sodobno glasbeno dogajanje. Tam pridobljeno znanje in veščine daje zdaj na voljo tudi prestolnici. Držimo pesti!
A že obljubljeni program letošnjega festivala jazza v Ljubljani vliva vero, da ne bomo razočarani. Programskemu vodji je za zdaj uspelo napeti obetaven lok koncertnih dogodkov, ki segajo od domačega uvoda z eno ravno v zadnjem letu najbolj vročih skupin, prek žlahtne tradicije in preizkušenih plesno popularnih vzorcev, afrojazzovske intime in vrhunske jazzovske popevke do aktualnih, tudi radikalnih ali z zgodovino evropske jazzovske avantgarde spetih ključnih protagonistov na obeh straneh Oceana. Za vsakega nekaj? Zagotovo res – in zlahka sporno. O takšnih konceptih so se že pred desetletji v teh krajih kresale polemike. Res pa je tudi, da je bil takrat festival jazza edino koncertno okno v jazzovski svet. Zdaj je tovrstna ponudba pluralizirana, decentralizirana, večplastna, bogata. Ali zato osrednji, tradicionalni festival jazza v prestolnici potrebuje izrazitejši profil? Dobro vprašanje; a za drugo priložnost, ko bo čas za soočenje pogledov, ne za predstavitev že oblikovanega programa, katerega protagonistom velja najprej prisluhniti.
Domačinom tokrat pripada nehvaležna otvoritvena vloga. A zagotovo jo bodo opravili vrhunsko, saj se je v njej znašla tista izmed tukajšnjih jazzovskih skupin, ki ni klecnila v mnogo težavnejših situacijah, ki ji jih ni manjkalo v častitljivih 17 letih trajanja. Prav njena dva zadnja izdana albuma – dvojni Nero e Bianco in The Triple X Album – pri katerih je sodeloval bolgarski trobentač Vencislav Blagojev, sta zagotovo tisti »must«, ki je »prisilil« novega umetniškega vodjo festivala, da jim je ponudil otvoritveni nastop na njem. O sami Loliti pa ob tej priložnosti zagotovo ni treba obširno razpredati. Vedno nepretenciozna, v svoji pomembni poziciji za tukajšnjo jazzovsko dogajanje vse preveč skromna, ne le »trajna«, ampak vztrajna v kreativni rasti prav v zadnjem obdobju zagotovo dosega enega izmed vrhuncev v skoraj dve desetletji dolgem »trajanju«. Boljšega trenutka za nastop na osrednjem festivalu jazza v tej državi jim ne bi mogli izbrati. (Glej Plošče)
Roy Haynes je seveda jazzovska zgodovina. Pri koncu svojih 70. let je ta še vedno vitalni bobnar eden redkih živih pričevalcev in neposrednih poustvarjalcev tistega obdobja v zgodovini jazza, ko so se zarodili nastavki vsega raznovrstnega, kar se povezanega z njim dogaja še danes, 50 in več let od tedaj. Bobnar, čigar glasbeni profil danes najlažje primerjamo z Elvinom Jonesom in Jackom de Johnettom, je ne le po repertoarju, ampak tudi po pristopu k zvočnemu gradivu in po splošnem zvočnem vtisu, ki ga pušča na koncertih in še posebej z lani izdanim zadnjim albumom, v marsičem rekonstruiral klasični Coltranov kvartet. Začel je sicer v skupinah Louisa Armstronga, Lesterja Younga, Charlieja Parkerja in Theloniousa Monka, bil je soudeleženec pri prehodih k radikalizaciji v jazzu z Milesom Davisom in Johnom Coltranom, pozneje je s sodelovanji s Stanom Getzom, Chickom Coreo, Patom Methenyjem in podobnimi zakoračil najdalj v svoji karieri v jazzovsko sodobnost. V zadnjem obdobju ustvarjanja pa se je ustalil pri tistem, kar sam imenuje »hard swing« in kar izvaja z lastnimi zasedbami. Potem ko je v tem tisočletju posnel dva uspešna tovrstna albuma, pri čemer so mu med drugimi pomagali Dave Holland, Kenny Baron, Joe Scoffield, Joshua Redman in podobni, je vzporedno s tem početjem gojil svoj »mladinski klub«. Po številnih nastopih ga je na svetlo postavil lani s koncertno ploščo, naslovljeno Fountain Of Youth.Tako reče tudi kvartetu, ki jo je posnel, ki ga sestavljajo še trije ne več neznani mladci – pihalec v njem je npr. Marcus Strickland; z njim zdaj ploščo predstavlja po svetu ter seveda prihaja tudi v Ljubljano.
Macea Parkerja, po novem »profesorja funkovskih študij na mednarodni univerzi funka« – naziv, ki si ga je pridobil z zadnjim, sicer od leta 1990, ko se je nanje pričel podpisovati sam, že devetim albumom School's In –, v teh krajih že dodobra poznamo. Zato ne potrebuje posebne predstavitve in priporočila. Tisti, ki vam je pod kožo zlezel polnokrvni (post)jazzovsko ozemljeni afroameriški funk in soul, boste seveda v Križankah, ko bo saksofonist s svojo obilno spremljavo razparal nočno nebo nad njimi. Enako velja za Dianne Reeves,še eno zvezdniško povratnico na tukajšnje odre, katere vrhunska, v žlahtno tradicijo vpeta jazzovska popevka bo naslednji večer na istem kraju zagotovo ponudila zadovoljiv antipod Parkerjevemu »funk divjaštvu«. A vmes se bosta zgodili še dve intimnejši, morda za koga tudi zahtevnejši glasbeni dejanji. Ob njiju bomo jazzovsko sodobnost zgodovinsko razpeli med neznanim in legendarnim, geografsko pa med Evropo in Afriko. SaksofonistYuri Honing bo s triom omogočil vpogled v najbolj sveže, kar v zadnjem času ponuja nizozemsko (post)jazzovsko prizorišče, kar bo – mimogrede – izjemno primeren, premišljen uvod in iztočnica za srečanje z »relikvijo« nizozemske (avant)jazzovske scene, 40-letnim ICP Orchestra naslednji večer. A še isti večer mu bo sledil Abdullah Ibrahim, nekoč davno poznan kot Dollar Brand, takrat tudi pomemben protagonist evropskih in pozneje ameriških radikalnejših prizadevanj, ki pa je že s sabo iz Južnoafriške republike prinesel toliko lastnega, da temu nikoli do danes ni uspel uiti. Starosta južnoafriškega jazza sam za klavirjem – dogodek, ki ga ne smemo zamuditi.
Tudi še isti večer se bomo zagotovo podali najdalj v glasbeno prihodnost s projektom Raw Materials, ki sta ga zagrešila newyorčana indijskega rodu – pianist, skladatelj, producent in še marsikaj Vijay Iyer in Rudresh Mahanthappa, po mnenju kritikov Down Beata vzhajajoča saksofonska zvezda ameriškega postjazzovskega prizorišča v letih 2003 in 2004. Zagotovo nekaj takega, kar redko slišimo na odrih v teh krajih. To pa ne velja za Norvežana EivindaAarseta, ki nam bo s triom predvsem dodatno odstrl vpogled v skrivnosti tistega, kar nekateri imenujejo »nordijski jazzovski underground«. Po treh izrazito električnih albumih – zadnjega je izdal lani – velja za enega najbolj cenjenih skandinavskih kitaristov, ki se zdaj uspešno prebija tudi v evropske klube in na koncertne odre.
ICP Orchestraje nizozemska nacionalna institucija in hkrati že tudi kulturna dediščina. Pred 40. leti sta ga ustanovila pianist Misha Mengelsberg in tolkalec Han Bennink, nizozemska prvaka med evropskimi junaki »free jazza« v takratnem obdobju. O ICP se lahko napišejo knjige, groba predstavitev njegovega dosedanjega dela in pomena bi bila v tej reviji nadaljevanka, zato se tokrat s tem ne bomo skušali. Omenim naj le, da ob omenjenih dveh mojstrih prihaja v Ljubljano še cvetober nizozemske (avant)jazzovske scene; a to ne pomeni, da z njimi ne bomo (pri)slišali tudi kakšnega Duka Ellingtona.
Francoski trobentač Erik Truffaz je zdaj že nekaj let ključna osebnost tistega glasbenega segmenta, kjer se sodobni jazzovski prijemi sežemajo z etno vplivi in elektroniko. To še posebej velja za njegov Ladyland Quartet, večetnično zasedbo, v kateri posebej izstopa tunizijski pevec Mounir Troudi. Ob večletni standardni kakovosti njihovega skupnega dela, ki smo ga lahko spremljali na ploščah in po evropskih koncertnih odrih, ter ob dejstvu, da so pravkar spravili na svetlo nov odličen album, se ni bati, da nas Truffazova zvočna pustolovščina ne bi posrkala vase in nas popeljala po »virtualnem Sredozemlju«.
In od sredozemske transžanrske ekstravagance se bomo za konec festivala še enkrat podali k njenim newyorškim vzporednicam. The Yohimbe Bros. je projekt, za katerim stojita predvsem Vernon Reid in DJ Logic.Oba ustanovitvena člana Black Rock Coalition že dolgo navdušujeta z lastnimi projekti in sodelovanji. Reid seveda zadnja leta predvsem z Living Colour, ki so tudi sicer del tega projekta, DJ Logic pa ob lastnem funk bendu Eye and I s sodelovanji s celo vrsto nam dobro znanih newyorških glasbenikov. To bo še en temeljit vpogled v aktualno afroameriško (post)jazzovsko pulziranje in hkrati izjemno udaren sklep letošnjega ljubljanskega festivala jazza.
Zoran Pistotnik