Ana da Silva

K svetilniku

Marca 2005 je Ana da Silva pri založbi Chicks On Speed izdala svoj prvi album The Lighthouse. Zatočišče, podporo in razumevanje za svojo ustvarjalnost je dobila pri novi generaciji umetnic, ki goji podoben pristop, kot ga je sama v začetku osemdesetih let. Zame je bila ta novica dovolj močna vzpodbuda, da sem jo poiskala in po elektronskem mediju končno izmenjala z njo nekaj misli o preteklosti, glasbi, ustvarjanju in željah v prihodnosti. Berete lahko najin pogovor iz letošnjega marca 2005.

Leta 1976 se je Ana da Silva iz sončne Portugalske preselila v London. Na kolidžu je spoznala Gino Birch, s katero sta kmalu delili navdušenje nad takratno glasbeno sceno. Navdihovala ju je glasba The Slits, Patti Smith, X-Ray Spex, povsem sta jima ustrezala punkovski pristop in drža, tako je Gina kmalu kupila bas, Ana pa kitaro – in želja po ustanovitvi benda je bila tu. Čas in okolje sta jima bila več kot naklonjena. Njun glasbeni slog je bil že po izvoru eksperimentalen, vendarle tako unikaten, drugačen, ritmičen in iskreno senzibilen, da je pritegnil pozornost javnosti. Še posebej, ko se je skupina The Raincoats vsaj za nekaj časa ustalila v zasedbi z Vicky Aspinall, klasičnoglasbeno izobraženo violinistko, in Palmolive, nekdanjo bobnarko iz benda The Slits. Njihovo glasbo in ustvarjanje je podpirala tedaj nova londonska neodvisna založba Rough Trade, ki je leta 1979 izdala prvi singel Fairytale in the Supermarket. Kritiki so bili navdušeni. Glasbeno znanje so The Raincoats izpopolnjevale kar na odru, veliko pozornosti so namenile besedilom, torej sporočilom. Pomembno vlogo (prijateljsko, podporno in organizacijsko) v skupini je imela menedžerka Shirely O'Loughlin, tudi odlična fotografinja, ki sodeluje z Ano da Silva še danes, ob njeni samostojni karieri.

Rokovska lirika pridobi z besedili Ane da Silva nove tematike, nov pesniški izraz, izpostavljene so »ženske perspektive«, odlična je priredba Lole benda Kinks (s prvega albuma The Raincoats), kjer so še bolj premešale že tako obrnjene spolne vloge. Nenasilna komunikacija, jasno izražena stališča o položaju žensk v družbi, izražanje občutkov ugodja po žensko so pomenili potrebno osvežitev rokovske scene. Ostrino in avtentičnost glasbenega izraza je čutiti v naslednjih treh albumih, ki lahko vedno znova navdihujejo tiste, ki iščejo v glasbi nekaj več, čustva, ideje, mnenja. V tem se gotovo razlikujejo od tipičnih punkovskih bendov tistega časa, da ne omenjam posebej njihovega imidža, ki bi bolj sodil v današnji čas kot v ortopunkovsko obdobje.

Leta 1984 je skupina The Raincoats razpadla. Glasbeno sta se razhajali predvsem vodilni v skupini: Gina Birch je nadaljevala po svoje v popu, Ana da Silva pa se je posvetila slikarstvu in našla zaposlitev v nekem londonskem antikvariatu. Tam jo je nekega dne poiskal Kurt Cobain in jo kot velik fan The Raincoats vzpodbudil k nadaljnjemu glasbenemu delovanju. Tako so predvsem po zaslugi frontmena Nirvane in deloma s podporo benda Sonic Youth podpisale pogodbo z založbo Geffen, ki je ponatisnila njihove zgodnje albume in obenem leta 1996 omogočila snemanje in izid novega albuma Looking in the Shadows. In tako so šele desetletje po nastanku The Raincoats v resnici žele sadove svojega glasbenega ustvarjanja. Še posebej Ana da Silva je vedno menila, da njihova glasba ni dosegla toliko pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Kar se tiče ženske prisotnosti v bendu in nasploh, se mi zdi pomembna in pogumna izjava Gine Birch, ki potrjuje, da smo bile feministke, v bistvu sva z Ano delali to, kar sva v resnici imeli radi in kar sva hoteli delati: to je v tem gibanju, ki je omogočalo ljudem, da so lahko to, kar so, najpomembnejše. (Citat iz knjige Amy Raphael: Never mind the Bollocks.)

Občutek imam, da obstaja kar nekaj podobnosti med začetkom glasbenega delovanja pri skupini The Raincoats in tvojim današnjim samostojnim delom. V mislim imam predvsem načelo »naredi sam«, t. i. DIY-etiko, ne glede na to, da obstaja razlika med članstvom v bendu in samostojnim nastopanjem. Kako bi razčlenila tvoj način dela, pristop do kantavtorstva, aranžiranja, produciranja glasbe?

Z glasbo se ukvarjam preprosto zato, ker imam glasbo rada. Metode in vzroke, zakaj in kako so stvari narejene, pa vidim v nekem organskem procesu, odvisno od okoliščin. Pri The Raincoats sem najprej napisala besedilo in osnovala osnovno glasbeno idejo za pesem, melodijo za vokal in moj kitarski del. To sem predstavila bendu in skupaj smo nato razvile komad. Danes uporabljam mali digitalni sekvencer, ki ima obilico zvokov in možnost neskončnega aranžiranja zapisov melodij in ritmov, ki oblikujejo pesem. Tako, da zdaj razmišljam o vseh teh delih, o vseh posameznih tonih in najmanjših podrobnostih komada. Postopoma, po majhnih korakih se pesem razvija in raste. Zanimivo, da je v bendu pesem po začetni glavni ideji običajno hitro prerasla v neko celoto. Šlo je za vznemirljiv in dinamičen proces. Vse to poteka zdaj počasneje, toda prisoten je ta napeti trenutek, ko se odločam in sestavljam celoto. Podrobnosti izbiram vse dotlej, dokler ne mislim, da je dobro končati. Ta način dela mi omogoča veliko možnosti in je zame resnično pravi izziv, zanimiv in hvaležen. Razlika med nekoč in danes je tudi v načinu snemanja. Z bendom smo snemale v studiu, danes posnamem stvari doma. To je ena izmed čudovitih prednosti današnje tehnologije, saj lahko neodvisno in z veliko manj denarja delaš svoje stvari.

Ali boš sama promovirala album? Slišala sem že za tvoje uspešne nastope v Londonu marca letos.

Seveda igram v živo, v zadnjih treh tednih sem imela v Londonu kar nekaj nastopov. V klubu Spitz sem igrala na mesečnih nastopih, imenovanih Wired Women, ki jih ureja in vodi Anat Ben David iz Chicks on Speed. To je v bistvu platforma za ženske, ki igrajo v glavnem elektronsko glasbo. S skupino Le Tigre sem igrala v londonski dvorani The Forum. V načrtu imam še več koncertov, kjer bom nastopala samostojno z majhno klaviaturo, v nekaj pesmih se spremljam s kitaro, seveda tudi pojem. Nekoliko strašljivo je biti sam na odru, zato kar precej vadim …

Kaj te danes navdihuje? Kaj poslušaš? Ali spremljaš zadnje glasbene izdaje, kdo so tvoji večni favoriti (knjige, glasba, filmi …)?

Vse, kar se izraža v mojem delu, je v bistvu sad mojih osebnih izkušenj. V glasbi me zanima veliko stvari in težko sestavim spisek, ne da bi pri tem pozabila koga resnično pomembnega. Posebej pomembni kot glasbeniki in pisci besedil so bili zame The Beatles, Bob Dylan in Patti Smith. Rada sem imela Television, Talking Heads in energijo britanskega punka. Zdaj poslušam Chicks On Speed, Boom Bip, Mari Calix, Solex, To Rococo Rot in še in še … Navdihujejo me filmi, kot je The Spirit of the Beehive, slikanje Jeana M. Basquiata in morje, oblaki in letni časi.

Kako bi na kratko opisala svojo glasbeno pot? Kateri je bil tisti odločujoč trenutek, ki te je potegnil v glasbo? In kaj te motivira za nadaljnje delo danes?

Zdi se mi, da sem lahko srečna s to svojo kariero. Že od malih nog sem imela zelo rada glasbo, in prav to, da počenjam stvari, ki jih imam rada, tako, kot jih rada počnem, je zame pravi blagoslov. Upam, da bom lahko še dolgo razvijala ta medij. Moji najpomembnejši trenutki so bili, ko sem držala v rokah prvi singel The Raincoats, pa potem, ko je izšel prvi album The Raincoats in nenazadnje, ko je album The Lighthouse postal resničnost. Za nadaljnje delo me motivirata že občutek in dejstvo, da sem živa.

Londonska neodvisna založba Rough Trade Records je veliko pripomogla, da je skupina The Raincoats prodrla. Ali bi lahko primerjala razpoloženje in položaj daljnega leta 1978 in to, kar se dogaja leta 2005? Ali se je spremenil način sprejemanja in dojemanja glasbe? Ali skupine, kot sta Chicks On Speed in Le Tigre, predstavljajo podobne ideje kot zgodnje The Raincoats?

Geoff Travis iz Rough Trade je vedno želel poudariti vlogo žensk. Preden sem začela pri The Raincoats, me je prosil, če bi delala v trgovini (s ploščami v Londonu, op. a.) Rough Trade, ker je bil preprosto prepričan, da je za fante, ki obiskujejo trgovino, pomemben ta stik, interakcija z žensko. Tako je v tej trgovini s ploščami vedno delalo veliko žensk, vključno s Shirley O'Loughlin, ki je potem delala neposredno z The Raincoats in nadaljuje še danes z mano. Veliko stvari se je spremenilo od leta 1978! Še vedno je težko izdati svoje stvari, toda danes lahko vsaj s tehnologijo in metodo DIY dosežeš veliko. Čeprav je težje prodajati plošče, je po drugi strani lažje distribuirati glasbo po medmrežju ali narediti lasten CD in umetniško oblikovati ovitek na računalniku.

Kar se tiče Chicks On Speed in Le Tigre, mislim, da delajo punce povsem različne stvari, neodvisno ene od drugih. Chicks On Speed so se podobno kot Gina in jaz našle na umetniški šoli, in to je pomembna točka; njihovo delo lahko sprejemamo in gledamo kot performans, delajo v različnih projektih, izdajajo knjige, delajo gledališke komade in modo. Glasbena založba in produciranje glasbe tako nista osnovni dejavnosti. V osemdesetih letih smo sanjali o takem načinu delovanja, Gina je takrat, na primer, ravno delala z Red Krayolo. In kakor smo bile lahko me navdih ženskam, so one danes navdih novim generacijam. Ko sem zadnjič igrala skupaj z Le Tigre, je bilo občinstvo resnično odprto do moje glasbe in doživela sem prisrčen in topel sprejem. To me je ganilo.

Znano je, da je v devetdesetih letih Kurt Cobain ponovno »odkril« skupino The Raincoats širši glasbeni javnosti. Skupina se je ponovno sešla, lahko torej sklepamo, da je Cobain neposredno odgovoren za vrnitev skupine na glasbeno prizorišče?

Nedvomno je pripomogel, da so zadeve stekle hitreje in boljše. Prav po njegovi zaslugi nas je založba Geffen zaprosila, da posnamemo nov album Looking in the Shadows, ki ga imam resnično rada. V nasprotnem primeru bi ponovno izdali kvečjemu stare plošče, in to bi bilo vse.

Ali si še vedno v stikih z drugimi puncami iz skupine The Raincoats in ali obstaja možnost, da bi se ponovno zbrale na odru?

Da, še vedno se slišim z drugimi, še posebej z Gino, s katero sva res dobri prijateljici. Skupaj bomo zaigrale, ko se bo za to pokazala prava priložnost. Z Gino sva igrali skupaj lanskega novembra, kot skupina The Raincoats pa smo nastopile na Meltdownu 2001, ki ga je takrat organiziral Robert Wyatt. Zadnji skupni nastop je bil novembra 2003 v Berlinu. Skupaj s Chicks On Speed smo igrale v Volksbuehnu in šlo je za enega najbolj sproščenih nastopov, ki smo ga kdaj imele. Posebno doživetje.

The Raincoats so bile ena izmed prvih ženskih rokovskih skupin (tudi z žensko menedžerko). Ali je vaša glasba vzpodbudila dekleta, da lažje pristopijo k rokovski glasbi? Kakšni so bili tvoji občutki na odru? Spol pomaga ali …? Kakšno mnenje imaš o vlogi ženskih bendov danes?

Da, mislim, da smo opogumile marsikatero punco, da je začela delati svoje stvari, svojo glasbo. S Shirley še vedno delava moje solo projekte. Vedno uživam, ko igram v živo. Ponavadi nas je publika prišla poslušat, ker nas je želela spoznati, nas ali tistega, ki je z nami igral tisti večer, vse skupaj je nekaj povezovalo. Tako da smo ponavadi čutile veliko odgovornost, in dejstvo, da smo bile ženske, se je običajno kazalo pozitivno. Mislim, da je vloga ženskih bendov vedno ista: da navdihujejo, vznemirjajo, da ob njih občutiš stvari, da ob njih razmišljaš. In če povem osebno, ko sem prvič videla Patti Smith v živo leta 1976 v Roundhousu v Londonu, je tisti trenutek spremenil moje življenje (in številna druga …).

Tvojo prvo samostojno ploščo The Lighthouse je izdala založba Chicks On Speed Records. Kako si navezala stike in ali v njihovem početju mogoče zaslediš kontinuiteto etike delovanja založbe Rough Trade?

Svoje pesmi sem poslala Paulu Smithu iz Blast First. Prosila sem ga za nasvet in on me je predstavil založbi Chicks On Speed Records. Tam delajo resnično zanimivi ljudje, ki izdajajo glasbo, v katero verjamejo, in zelo sem jim hvaležna, ker so me sprejeli medse. K založbi vedno pripeljejo različne umetnike, rada imam ta element različnosti in nepredvidljivosti. V tem smislu mogoče res spominja na znano etiko Rough Trade.

Zakaj Lighthouse in kaj pomeni?

The Lighthouse je potovanje, vsi so povabljeni, da poiščejo svoje lastne trenutke, prostore, spomine, upanja.

Na albumu je tudi priredba Jobimove pesmi Modihna. Ali si pesem uvrstila na album zato, ker se ujema s siceršnjim razpoloženjem albuma, ali zaradi naklonjenosti avtorju?

Stuarta Moxhama (Young Marble Giant) so prosili, da posname Jobimovo skladbo za t. i. tribute album. Ker sem Portugalka in ker sva prijatelja, me je prosil, naj jaz izberem pesem in jo zapojem, medtem ko jo je on zaigral. Izvedba mi je všeč, zato sem se odločila, da jo uvrstim tudi na svoj album.

Ali so pesmi na albumu The Lighthouse napisane posebej za ta samostojni projekt ali so bile prvotno mišljene za morebitno naslednjo ploščo The Raincoats?

Prvotna zamisel bi se skladala z The Raincoats, ampak zaradi delovnega procesa in zaradi uporabe glasbil bi pesmi bi zvenele povsem drugače.

Kakšni so tvoji načrti? Še kakšna sodelovanja, morebiti ponovna združitev The Raincoats?

Pišem pesmi, a še ne vem, kako in s kom jih bom posnela. Mogoče res poskusim kaj povsem drugačnega … Kar se tiče The Raincoats, nimamo konkretnih načrtov, vsaj ne koncertnih. Čeprav pripravljamo projekt – Gina ureja posnetke za DVD o skupini, za katerega upam, da bo izšel enkrat v bližnji prihodnosti. Čeprav, če se pokaže dobra priložnost za koncert, podoben tistemu posebnemu dogodku v Berlinu skupaj s Chicks On Speed, bomo to tudi naredile.

Upam, da se nekega dne, tako ali drugače, vidimo v Sloveniji?

Tudi jaz!!!

Varja Velikonja

Diskografija:

The Raincoats

The Raincoats (Rough Trade, 1979)

Odyshape (Rough Trade, 1981)

Moving (Rough Trade, 1984)

Looking In The Shadows (DGC, 1996)

Ana da Silva

The Lighthouse (Chicks On Speed, 2005)