Bing Crosby

Na poti v pesem

Če bi iskali začetke sloga, ki je postal pozneje znan kot »crooning« in se je razvil v t. i. »salonsko balado«,[1] bi ga našli pri treh protagonistih: najprej je tu Al Jolson, ki je postal znan kot prvi »zvočni« igralec, protagonist filma Pevec jazza (1927),[2] potem bi v njegovo družbo povabili hkrati Vernona Dalharta in Roya Rogersa, sicer oba bolj na strani vesterna, končno pa je tu kralj »croona«, ena največjih glasbenih osebnosti 20. stoletja, Bing Crosby, ki je vse do smrti princese Diane držal rekord najbolje prodajane male plošče vseh časov (White Christmas).

Bing Crosby je že v tridesetih letih 20. stoletja postal »ustanova«; priljubljen je bil kot pevec in kot igralec – in oboje je opravljal zelo dobro. Najprej je svoje jazzovske korenine, ki se jim ni nikoli povsem izneveril, nadgradil s pevskim slogom, ki je natančnemu jazzovskemu fraziranju dodal mehkobo in »prelivajočo se« tehniko petja: šlo je za »osnovo« nežnega baritona, podkrepljenega z nizom glasovnih figur, ki so zabrisale brezkompromisno bluesovsko petje, takrat običajno v jazzu, in na drugi strani rezek popevkarski belcanto, ki mu je bil tako dobro kos Al Jolson. Razvoj tega pevskega sloga je nato šel v dve smeri: v dodatno mehčanje dikcije in blagoglasnost vokala, kar je perfekcioniral Dean Martin, po drugi strani pa v ponovno krepitev dikcije in nadgradnjo besedila v usmerjanju na »pomen« in »podoživljanje« vsakega zloga. To je perfekcioniral Frank Sinatra. Dandanes se obe veji združujeta v najboljših izpovednih trenutkih Robbieja Williamsa, vendar on precej bolj krepi »sinatrovsko« izročilo – neposrednih naslednikov Binga Crosbyja in Deana Martina pa, v kreativnem pomenu seveda – ni zaslediti.

Harry Lillis Crosby se je rodil maja 1903 (to je uradna letnica) v Tacomi, v zvezni državi Washington, ZDA. Družina se je, ker je nenehno iskala delo, precej selila in leta 1906 pristala v washingtonskem Spokanu. Zgodba o imenu Bing gre nekako takole: mladi Harry se je v Spokanu precej družil s sosedovim fantom, Valentinom, in z njim delil zanimanje za strip The Bingville Bugle, ki je v nadaljevanjih izhajal v časopisu. Harry (še) ni znal brati in je starejšega Valentina kar naprej prosjačil, naj mu bere strip – težil naj bi mu: »Bing! Bing! Bing!« Valentin ga je začel klicati Bingo iz Bingvilla. Nato so to skrajšali v Bing in tako so Harryja začeli klicati celo učitelji.

Pri Bingovih doma so precej radi peli in mali je nekaj časa celo hodil na učne ure petja, a so se mu zdele preveč formalne. Poleg tega je imel rad popularne melodije, med pevci pa je bil velik pristaš Ala Jolsona, s katerim sta pozneje, vse do Jolsonove smrti, skupaj nastopala na radiu. Pravzaprav je bil Bing odgovoren za »oživitev« Jolsonove kariere v štiridesetih letih, ko so bili bolj priljubljeni Frank Sinatra, Dick Haymes, sam Bing in drugi. Frank Sinatra je sredi štiridesetih let sicer nekoliko zamajal tudi Bingov stolček, vendar je bil stari lisjak toliko močan v Hollywoodu (z Bobom Hopom sta posnela niz nadvse priljubljenih filmov The Road To …, v štiridesetih pa se je zgodil tudi film Holiday Inn z megauspešnico White Christmas[3]), da mu ni bilo hudega. Filmsko kariero je uspešno peljal vse do srede šestdesetih let, v sedemdesetih letih pa je posnel še nekaj zelo dobrih plošč.

Leta 1920 se je Bing začel šolati za pravnika. Kupil si je tudi bobne in kmalu postal tako dober, da so ga povabili v lokalni bend The Musicaladers. Igral je bobne in pel, in to več kot leto dni, zaslužil pa toliko denarja, da se je odločil, da pravo pusti in se raje posveti šovbiznisu. Leta 1925 se je z avtomobilom menedžerja Rinkerja –Musicaladers so razpadli (šli so študirat) – odpeljal v Los Angeles in tam mu je menedžerjeva sestra, jazzovska pevka Mildred Bailey, pomagala pri »vstopu« v glasbene kroge. V treh tednih po prihodu je že pel v vodvilskih krogih po kinodvoranah širom po Kaliforniji skupaj z Rinkerjem. Slišal ju je Paul Whiteman, ki je takrat vodil najbolj vroč beli jazzovski ansambel in decembra 1926 sta se mu pridružila, Bing pa je začel sodelovati tudi z drugimi takratnimi jazzovskimi zasedbami. Še pred pridružitvijo sta z Rinkerjem posnela prvo ploščo za založbo Columbia, pesem I've Got The Girl. Spremljal ju je orkester Dona Clarka, moža, ki jima je uredil snemanje in je svojčas igral pri Whitemanu. 22. decembra sta Bing in Rinker posnela prvo ploščo z Whitemanom – Wistful And Blue/Pretty Lips.

Igralca Binga je marca 1931 odkril Mack Sennett, ki je bil »odgovoren« denimo tudi za kariero Charlieja Chaplina. Bil je presunjen nad Bingovim pevskim magnetizmom in povabil ga je k sodelovanju v kratkem, 20-minutnem filmu I Surrender Dear, kjer je Bing igral samega sebe. Film je bil tako uspešen, da mu je sledilo še pet podobnih. Ob koncu desetletja je Bing že igral v priljubljenih hollywoodskih produkcijah, med katerimi je bržkone najbolj znan film The Waikiki Wedding s pesmijo Blue Hawaii (1937). Leta 1957 jo je obudil Frank Sinatra na tematski plošči Come Fly With Me, leta 1961 pa posvojil Elvis Presley v istoimenski filmski uspešnici. Elvis je v sedemdesetih letih za svoje dosežke prejel tudi nagrado Binga Crosbyja; takrat je bil Bing že »hollier than thou«.

Ko brskamo po glasbi Binga Crosbyja, ne moremo kaj, da ne bi opazili nekaj poglavitnih smeri, ki jih je ubirala: najprej so bile to jazzovske popevke, denimo I Surrender, Dear in When The Blue Of The Night Meets The Gold Of The Day (ta je postala njegova najbolj prepoznavna zgodnja pesem), potem pa je pel domala vse: od irskih (znamenita Irska uspavanka[4]), do havajskih popevk (Sweet Leilani[5]), bluesa (Basin Street Blues), countryja, salonskih popevk (Did You Evah v duetu s Sinatro v filmu High Society, 1956), božičnih in drugih priložnostnih pesmi in zahtevnih izpovednih pesmi (album Seasons v sedemdesetih letih). Poleg niza filmov z Bobom Hopom je precej igral z Armstrongom, Rosemary Clooney, Sinatro (Robin And The 7 Hoods) in tudi v nekaterih neglasbenih filmih. Posnel je kakih 55 filmov; niz celovečercev se je začel leta 1932 s filmom The Big Broadway in končal leta 1971 na televiziji v filmu Dr. Cook's Garden.

Vsem, ki bi radi podrobneje spoznali njegovo glasbeno zapuščino, je kar težko svetovati; spletna prodajalna Amazon ponuja najrazličnejše kompilacije, vse od božičnih, irskih, do dragih zbirk, ki pokrivajo njegovo zgodnje, srednje, pozno obdobje. Za začetek bo čisto dovolj, če si omislite kompilacijo Bing Crosby's Greatest Hits (MCA, 1990), na kateri je dvanajst njegovih najbolj znanih pesmi, tisti malce zahtevnejši pa zbirko: Bing, His Legendary Years 1931–1957 (MCA, 1993). Vsi drugi pa, ki ste pripravljeni globlje seči v žep, si lahko omislite precej ponatisov izvirnih albumov, med katerimi svetujem predvsem zbirko irskih pesmi, album z glasbo iz filma High Society ter ploščo, na kateri je glasba iz obeh njegovih najuspešnejših božičnih filmov, Holiday Inn in White Christmas. Kar pa zadeva zbirke, ki obsegajo več plošč in pokrivajo posamezna obdobja njegove pevske kariere, pa poleg že omenjene Legendary Years svetujem A Centennial Anthology of His Decca Recordings (MCA, 2003). Za sladokusce veljajo obvezno tudi zbirka Fun With Bing And Louis (Jasmine, 1997) in tematske kronološke zbirke radijskih in filmskih posnetkov. Vse je na voljo po spletu, pri nas v Sloveniji pa v tem trenutku dobite večinoma božične kompilacije in kakšne naključne Best Of.

Matej Krajnc

Viri:

Kathryn Crosby, Richard Grudens. Bing Crosby-Crooner of the Century. Celebrity Profiles Publishing Co., 1995.

http://www.kcmetro.cc.mo.us/pennvalley/Biology/lewis/crosby/bing.htm

Spletna stran The Immortal Talents Of Bing Crosby, http://www.geocities.com/BourbonStreet/3754/bing.html

Opombe:

1 To skovanko je »izumil« Frank Sinatra in se z njo ponorčeval iz lastnega sloga, ki je povezoval orkestrirano pop balado in swingovsko glasbo petdesetih let.

2 Iz tega filma se je imenitno ponorčevala hollywoodska glasbena in plesna klasika Singing In The Rain z Genom Kellyjem v glavni vlogi (1952).

3 Prizor, ko Bing poje White Christmas, je hkrati eden najlepših in najpretresljivejših hollywoodskih prizorov štiridesetih let; pesem je že sama po sebi otožna, vendar ji njegova interpretacija doda nekakšen nepojmljiv občutek izjemne sreče in silne tesnobe obenem.

4 Gre za pesem Too Ra Loo Ra Loo Ral (An Irish Lullaby), ki je učna ura za študente »crosbyjevske« tehnike petja; pozneje jo je »posvojil« Dean Martin.

5 Chris Isaak jo je leta 1996 uspešno obudil na albumu The Baja Sessions; album je eden najboljših Isaakovih konceptov, vendar je za pravi »havajski« falzet treba slišati Bingovo različico.