Bojan Z

Pianist sodobnega jazza

Nobenega dvoma ni, da je Bojan Zulfikarpašić eden najizrazitejših novih glasov na sceni evropskega pianističnega jazza. Njegov slog je izrazito perkusiven, na trenutke celo oglat, vendar zna biti tudi samosvoje liričen, daleč od vsake osladnosti.

Pravzaprav je prav ta zadržanost, to nepodleganje ceneni razčustvovanosti in romantiki izrazita značilnost njegovega stila, ki pritegne najprej. Šele potem začne poslušalec v njem odkrivati stilistično sintezo, ki zajema vse najboljše pianiste sodobnega jazza, od Theloniousa Monka in Wyntona Kellyja do Billa Evansa, Paula Bleya in McCoya Tynerja. Prav tako kot lahko v njem slišimo tudi Satieja in druge klasične evropske mojstre klavirja. Vendar na koncu to niti ni tako pomembno, kajti njegovo igranje je že dolgo na tehnično vrhunski ravni, ki jo nadgrajujejo še izjemna imaginacija, kanček ironije, morebiti celo posmeha in za začimbo še nekaj nostalgije.

Ta se (ne) skriva v skladbah z izrazito balkanskim melosom, ki so tako ali drugače odmev na mladost, preživeto v Beogradu. Kakor sam pravi, so se v mladosti v njegovem domu nenehno zbirali ljudje, da so kramljali in predvsem muzicirali, zato je bil ves čas izpostavljen balkanski ljudski pesmi. Bojan Zulfikarpašić se je rodil leta 1968 in zgodaj stopil na glasbeno pot, ki je bila izjemno uspešna. Leta 1986 se je izpopolnjeval v Ameriki, leta 1989 pa je bil izbran za najobetavnejšega mladega glasbenika nekdanje Jugoslavije, kar je vsaj meni povsem ušlo, nedvomno zato, ker takrat tako nepomembne stvari z enega konca države do drugega sploh niso več mogle prodreti.

Kariero je nadaljeval v Franciji in se v devetdesetih letih hitro povzpel med najobetavnejša imena francoskega jazza, pri tem mu je pomagalo zlasti sodelovanje s kontrabasistom Henrijem Texierom in pihalcem Michelom Portalom. Sledile so lastne plošče s kvartetom (Bojan Z Quartet, 1993, Yopla, 1995, in Koreni, 1999), nato pa prvi solistični projekt Solobsession (2000). Vse so izšle pri francoski založbi Label Bleu, to velja tudi za zadnjo, pred dobrim letom in pol izšlo ploščo Transpacifik, ki jo je posnel v New Yorku z ameriško ritmično sekcijo (Scott Colley na kontrabasu in Nasheet Waits za bobni).

Čeprav poznam samo zadnji Bojanovi plošči, je mogoče na podlagi ocen in nagrad, ki so jih dobile zgodnje tri, sklepati, da so vse izvrstne in nadvse vredne poslušanja, kar lahko iz prve roke potrdim tudi za zadnji.

Ne da bi želel podcenjevati Zulfikarpašićevo igranje v kvartetu ali triu, pa moram priznati, da je vrhunec njegovega dosedanjega opusa gotovo solistična plošča. Na njej namreč njegov razkošni talent zares zažari v vsem sijaju. Ne samo v šestih avtorskih skladbah, od katerih je dve nanovo predelal, ampak tudi v izvrstnih, izjemno domiselnih priredbah skladb Henryija Texierja, Sonnyja Rollinsa in Ornetta Colemana, da sklepne makedonske ljudske (v aranžmaju skupine Leb i sol) niti ne omenjam. Soloobssesion je plošča, ki navduši z zadržano, kristalno liričnostjo in ritmično razgibanostjo, predvsem pa s fantastičnim dinamičnim niansiranjem. Prav zato Bojanov stil razvijanja bogate čustvene palete v glasbi ne potrebuje nepotrebnih okraskov, čeprav njen učinek zato ni nič manjši, ampak morebiti prej celo večji. Soloobsession je ena tistih sijajnih plošč, ki zgovorno dokazujejo, da se evropska improvizirana in jazzovska glasba tudi na klavirju uspešno kosa z ameriško in recimo japonsko, s katero smo se seznanili zlasti v zadnjem času. Brez dvoma pa je njegovo solistično igranje najbolj prijetno poslušati v živo. In kot kaže, nas še ta mesec čaka izjemna priložnost, da to tudi doživimo.

Jure Potokar