Marc-André Dalbavie

Moja glasba je predvsem zelo francoska

Letošnji festival sodobnega glasbenega ustvarjanja Présences na Radiu France v Parizu je ob 15-letnici obstoja poudaril ustvarjalni opus francoskega skladatelja Marca-Andréja Dalbavieja. Dalbavie sodi med najbolj uveljavljena imena sodobne francoske glasbene ustvarjalnosti, skupaj s Philippom Manouryjem pa spada med tesne sodelavce Pierra Bouleza.

Kot pravi skladatelj sam, se je za glasbeno pot odločil že zelo zgodaj, saj je s šestimi leti pričel igrati klavir, prek katerega je spoznal, da mu je glasbena govorica blizu že po naravi. V letih odraščanja se je veliko posvečal tudi književnosti in njeni inventivni moči, ki ga je navduševala in spodbujala k ustvarjalnosti v glasbi. Še posebej ga je zaznamoval Joyceov Ulikses, pri katerem občuduje ritmične posege v pripoved s pesniškimi vložki, pa tudi Bulgakov z Mojstrom in Margareto, kjer je v besedilu odkril pravo polifonijo, saj je vsako poglavje obravnavano drugače. Za skladateljski poklic je dozoreval ob branju nemških romantikov, izvedba Suite Lyrique Albana Berga pod vodstvom Pierra Bouleza v Parizu pa ga je navedla na to, kakšno glasbo si želi pisati.

Prek klasične glasbe se je torej Dalbavie počasi približeval sodobnosti, prek Berlioza, Debussyja, Ravela in Wagnerja. Po prihodu v Pariz je za Bergom pričel odkrivati dela Ligetija in Messiaena. Na pariškem Konservatoriju za glasbo je študiral pri Marusu Constantu, obenem pa je na predavanjih in koncertih Radia France in zlasti Ircama spoznaval sodobne glasbene tendence. Leta 1982 se je pridružil skupini skladateljev, ki se je zbirala ob ansamblu Itinéraire. Tega leta sta Gérard Grisey in Tristan Murail organizirala seminar tehnik spektralne glasbe na pariškem Konservatoriju. Vanj sta pritegnila skupino skladateljev, med njimi Philippa Hurela in Philippa Durvilla, njihovo delo pa je potekalo v sodelovanju z omenjenim ansamblom. Na njegov glasbeni razvoj je v veliki meri vplivala zlasti spektralna glasba Gérarda Griseyja, s katerim pa v tem obdobju ni imel možnost sodelovati, saj je Grisey odpotoval v Združene države Amerike, zato se je Dalbavie pridružil krogu Tristana Muraila, ki je nanj vplival skladateljsko, Pierre Boulez pa bolj kot dirigent kakor skladatelj. Kot pravi sam, Boulez kot ustvarjalec nanj sprva ni napravil večjega vtisa, saj so mu bili bližje ameriški minimalisti, zlasti Steve Reich. Sčasoma pa je odkril njegova dela, kot Eclat, Explosante fixe, Répons, Rituel in Notations, ki ostajajo zanj eden večjih sodobnih glasbenih dosežkov. V glasbeni karieri se je Marc-André Dalbavie sprva posvečal potencialu spektralne glasbe, zlasti glede barve zvoka in bogatenja polifonije in ritma, ki jih je problemsko izpostavil v delih Miroirs Transparents in Diadèmes, v 80. letih pa je pozornost usmeril v prostor in kraj umetniške prezentacije. Po prvih izkušnjah z elektronsko glasbo se je Marc-André Dalbavie vrnil nazaj h glasbilom in glasu. Kot pravi sam, je že v prvih delih, Diadèmes in Seuil, zvoke elektronskega izvora kombiniral z instrumentalnimi, saj ni želel izgubiti stika z glasbilom, zlasti pa ne z vlogo instrumentalista v samem delu. Tako instrumentalna dela, večinoma simfonije, sestavljajo 80 odstotkov Dalbavijevega opusa, ljubezen do vokalne glasbe pa pojasnjuje z glasbo notredamske šole iz 12. stoletja in z gregorijanskim petjem, ki sta ga vedno popolnoma prevzemala.

Marc-André Dalbavie pri ustvarjanju še vedno pogosto išče navdih pri sodobni literaturi in likovni umetnosti, vendar pa mu ni neznano niti področje opere in gledališča, saj sodeluje pri oblikovanju gledaliških del, baleta in drugih scenskih predstavitev. Ker se tudi sam zanima za povezovanje umetniških zvrsti med seboj in zelo občuduje skupno delo Cagea, Rauchenberga in Cunnighama, je leta 1996 skupaj z Jeanom-Michelom Othonielom napisal skladbo za klavir, ki je neke vrste zvočna instalacija. V obširnem Dalbavijevem opusu zato ne smemo prezreti opere Correspondances za tri pevce in šest glasbenikov, ki je nastala po libretu Guya Lelonga in se obenem spogleduje z elektronsko glasbo. To glasbeno področje zanj še vedno pomeni velik izziv, saj daje veliko možnosti povezovanja z drugimi umetniškimi zvrstmi, zlasti slikarstvom, plesom, omogoča pa tudi video instalacije in drugo. Glede na skladateljevo zanimanje lahko v prihodnosti pričakujemo še več tovrstnih del. Dalbavie se občasno pojavlja tudi na mestu vodje orkestra, čeprav zlasti za svoja dela pravi, da jih raje posluša med publiko, saj le tako zavzame do njih primerno distanco. Leta 1992 je popolnoma nehal dirigirati, zato je bil njegov dirigentski nastop na festivalu presenečenje.

Letošnji festival Présences je predstavil serijo pomembnejših Dalbavijevih del iz njegovih različnih obdobij in v raznih izvedbah. Med zanimivejšimi omenimo In Advance of the Broken Time … napisano za ansambel L'Itinéraire, pod Dalbavijevim vodstvom. L'itinéraire je izvedel tudi skladbe Tactus, Palimpseste in Sextine. Med novejšimi skladbami, napisanimi za ta ansambel, je delo Trio za violino, rog in klavir, iz leta 2004. Program festivala je torej zajemal vsa obdobja Dalbavijevega ustvarjalnega razvoja, vključno s presenetljivim Concertinom za baročni ansambel iz leta 1994.

Marc-André Dalbavie se je torej uspešno vpisal v zgodovino francoske sodobne glasbe in ostaja na njenem vidnem mestu. Obširnost njegovega opusa kaže na njegovo vsestransko radovednost in ustvarjalno prožnost, še najbolj pa se je označil kar skladatelj sam, z izjavo, da je njegova glasba predvsem zelo francoska, saj v nasprotju z nemškimi skladatelji, ki dajejo prednost čutnemu, Francozi glasbo intelektualizirajo.

Marina Žlender