Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Borka

Danny Breaks

Poigravanje s samplerjem

Danny Breaks velja za pionirja breakbeat glasbe, ki se je z nastajanjem raznih zvrsti razvijala v devetdesetih letih na Otoku. Od leta 1991, ko je izdal svoj prvi (hardcore) komad, se je zgodilo marsikaj. Leta 1993 je ustanovil lastno založbo Droppin' Science, ki je imela nedvomno posebno mesto med drum'n'bass založbami tistega časa. Po tridesetih izdajah (leta 2002) se je Danny odločil, da je čas, da konča z Droppin' Science, že dve leti prej pa je ustanovil novo založbo Alphabet Zoo, ki izdaja (instrumentalni) hiphop.

Danny tako sodi v poglavja zgodovine breakbeata (hardcora, jungla, drum'n'bassa, hiphopa).

15. aprila je prišel v Ljubljano, nastopil je na Metelkovi.

Glasbo produciraš že od začetka devetdesetih let. Na kakšen način se je (tehnično) spremenila tvoja produkcija od takrat? In kako so se spremenile tvoje zamisli?

Predzgodovina moje produkcije sega v konec osemdesetih let, ko sem imel majhno klaviaturo (sampler) in sem se z njo poigraval, snemal demo posnetkena štirikanalni kasetofon. To je bilo osnovno učenje, poskušal sem razumeti nekatere stvari. Prva plošča, ki sem jo posnel, je bila izdana pri založbi Suburban Base. Založba je imela studio s stalnim tonskim tehnikom. Tako sem k njim prišel le z idejami in tehnik mi jih je pomagal sestaviti. Od te plošče sem dobil nekaj denarja, z njim sem si kupil boljšo opremo – računalnik Atari, ki so ga takrat vsi uporabljali, program Cubase in sempler S950, ki je bil precej primitiven, a v tistem času sta bila na voljo le ta in S1100 (oba proizvaja Akai, op. a.). Dobra stran tistega obdobja je bila, da takrat nisem znal ničesar, zato sem poskušal: »Kaj dela ta gumb?« Po mojem sta dva različna načina za vse: kadar ne znaš ničesar, se lahko zgodi, da naletiš na stvari, na katere ne bi nikoli, če jih obvladaš. Tako nekako je šlo to eksperimentiranje. In ravno nekje v času, ko sem začel z založbo Droppin' Science, je prišel nov sempler S3000, ki je imel veliko novosti, začele so se pojavljati razne zvijače, ki si jih lahko slišal v produkciji tistega obdobja. Vsi (producenti) so bili takrat nekako na enaki ravni. Če poslušaš glasbo kogarkoli od takrat do danes, lahko slišiš, da so se dogajale nove stvari, ko je prihajala nova oprema. Na primer s semplerjem S3000 se je začelo filtriranje, to je bilo za tiste čase precej noro. Tako da z razvojem opreme zagotovo začneš stvari delati nekoliko drugače. Od začetka do danes me spremljajo počasne spremembev studiu – ko prispe nova igrača, se z njo učim. To je tehnična plat.

Po drugi strani sem nekje leta 1992, 1993 začel kaditi travo, in to je precej spremenilo mojo muziko, »vibe« , stvari pač slišiš drugače. Zdaj sicer ne kadim, ampak takrat je bilo precej dobro, odpre ti glavo za razne stvari, pa ne mislim na kakšno noro zadetost, ampak v resnici slišiš stvari nekoliko drugače in iz tega nastane dobra senzibilnost.Torej, tudi to se je spremenilo. To je bilo v času, ko sem začel z Droppin' Science in ko se je moja muzika spremenila, ni bila več tisto, kar sem izdajal pri Sub Base.

Splošno ozračje takrat je bilo, da so vsi nekako poskušali, kakšne so možnosti opreme, vsi so nekako eksperimentirali, ustvarjali nore stvari. Tako je bilo nekaj časa. Naslednja etapa je bila, ko smo dobili semplerje E-mu. Takrat se je zame vse skupaj zares spremenilo. To je bilo okoli leta 95. Ta sempler je bil zares lažji in boljši za uporabo.

Misliš E-mu Ultra?

Ja, takrat je bil to E 64. Filtri, ki jih je imel, so bili res nori. Kvaliteta pa neverjetna. Z vsem tem razvojem opreme sem se hkrati učil. Na začetku so ljudje poznali le nekaj lomov (break), nekaj bobnarskih lomov. Ko pa se je vse skupaj zares začelo razvijati, smo ugotavljali: »Aha, saj lahko najdeš bobne tudi na drugih ploščah.« Splošno je bilo že sprejeto, da najdeš lome na funkovskih ploščah. Potem pa ugotoviš, da se jih da najti tudi drugod. In pozneje najdeš te čudne elektronske zvoke. In misliš si: »Uau, ti elektronski zvoki so odštekani.« Pozorno sem začel poslušati stare plošče s takimi zvoki in sem ugotavljal: »Aha, ti sintetizatorji dejansko delajo te zvoke.«

Če samo vzorčiš stvari, hočeš čez nekaj časa tehniko nekako razširiti, saj lahko z vzorčenjem dosežeš le nekatere stvari, po eni strani si nekako omejen. Mene so, na primer, privlačili ti znanstvenofantastični, vesoljski zvoki.

Analognih sintetizatorjev?

Točno tako. In potem še razni magnetofonski zamiki (tape delay).Naučil sem se delati s tovrstno opremo. Kupil sem si napravo za magnetofonski odmev (tape echo) in bilo je res noro, saj sem sam začel delati tiste zvoke, ki sem jih slišal na vseh tistih starih ploščah. Potem sem se vrgel še v sintetizatorje, našel sem nekatere stare naprave. Tako se je vse razvijalo.

Po svoje je smešno, ker sem na začetku napredoval s pomočjo novih tehnologij, zdaj pa se nekako vračam k starejši tehnologiji. Sicer imam še zmeraj tri semplerje E-mu in Mpc (sempler Mpc 2000 znamke Akai, verjetno najznačilnejše orodje hiphopovske produkcije, op. a.) – to je še zmeraj osnova, s katero vse povzamem, vendar pa so vse drugo, razen plošč, stari sintetizatorji in efekti.Z nekaterimi stvarmi grem torej naprej, z drugimi pa grem nazaj v sedemdeseta leta.

Prišel sem do točke, ko približno vem, kaj hočem v zvoku, in tudi, kako to doseči. To je po svoje dobro. Vendar pa je tako, da lahko naletiš na nepričakovane rezultate, ko začenjaš s produkcijo. Zdaj imam te nore modularne sintetizatorje, pri katerih sam vežeš poti sinteze. Enaki so kot sintetizatorji, le da ti omogočajo, da sam aranžiraš zvok. Delaš iz surove osnove, tipkovnica ti ne narekuje definicije zvoka. Najprej so me ti sintetizatorji nekoliko zmedli, zdaj pa jih že razumem. Tako lahko sicer ustvarim zvok, ki ga želim, vendar pa hkrati ne naletim več na toliko norih stvari, presenečenj, napak, kot sem včasih. To je v bistvu edina stvar, ki mi gre na živce. Naučiš se toliko stvari, ki jih potem ne moreš pozabiti, ko hočeš naleteti na nepričakovano. Pravzaprav je smešno, saj zdaj razumem veliko več kot prej, vendar pa le redko naletim na kaj novega. Za to bi potreboval novo stvar, ki je ne razumem.

Zadnje čase torej delam hiphop, v osnovi na semplerju Mpc, in to mi je super, ustreza mi, saj je Mpc popolnoma druga disciplina pisanja muzike v primerjavi s produkcijo z računalnikom, čeprav sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil. Če pogledaš vse plošče, ki sem jih izdal do danes, mogoče sicer ni očitno, toda sam vem: »Aha, na tej plošči sem se naučil to, na tej to ...« Kar se tiče drum'n'bassa, sem končal z založbo (Droppin' Science, op. a.) z izdajo albuma Vibrations. Že prej sem poskušal izdati album, izdal sem nekaj EP-plošč in album je vse skupaj povzel. Na albumu je sicer nekaj napak, ampak na splošno je na njem čisto vse, kar sem poskušal narediti iz zvrsti drum'n'bass. Zato sem takrat nehal z drum'n'bassom, saj sem vedel, da če bi nadaljeval, bi samo naredil Vibrations 2.

Kar se tiče hiphopa, sem se v zadnjih letih učil podobno kot pri drum'n'bassu; še nekaj projektov imam, ki so mi izziv, ki bi jih rad naredil, in upam, da bo na koncu projekt, ki bo vse skupaj lepo povzel, čeprav se hkrati bojim, saj nočem nehati delati muzike in nočem začeti delati, na primer, housa. Če mi uspe narediti, kar se mene tiče, popoln hiphop album, si bom moral najti službo, lahko me boš videl pri McDonaldsu, kako ti strežem hamburger (smeh). Ker drugih stvari ne znam početi.

Se ti zdi, da ima to, kar govorim, smisel?

Ja, seveda. Torej, lahko povzameš, zakaj si se odločil oditi od založbe Droppin' Science in zakaj si se odločil za novo, Alphabet Zoo?

Novo založbo sem začel zato, ker sva najprej skupaj z Markom Pritchardom začela dajati na svoje plošče na koncu kratke beate. Vedno sva si želela delati hiphop instrumentale, jaz še preden sem izdal prvo ploščo. Že nekje leta 1989, 1990 sem posnel skreče za prijatelja, ki je potem sam dal stiskati plošče za malo denarja. Rekel sem si: »Oh hudo, lahko bi naredil svojo ploščo za malo denarja.« Takrat še ni bilo neodvisnih založb. In že takrat sem hotel narediti hiphop EP-ploščo s šestimi komadi, s skrečanjem. To je bila muzika, ki sem jo imel rad.

Pozneje sva torej z Markom delala te kratke beate, povezan sem bil z nemško distribucijsko hišo Groove Attack in rodila se je zamisel, da bi lahko postavili novo založbo. Vedno me je zanimala taka muzika – instrumentalni hiphop, ki zveni kot hiphop, ne kot downtempo, ne premehko.

Veliko vrtim v barih in tako muziko lahko vrtiš skupaj s hiphopom, saj bi sami komadi z rapom precej najedali. Tako ali tako imam rad instrumentale, skreč komade. Ne gre le za hiphop ploščo brez raperja, brez vokalov, ampak se v komadu dogaja veliko sprememb, ima pa še zmeraj hiphopovski zvok. To je bil torej koncept za založbo, ki sem jo ustanovil leta 2000.

V tistem času je bilo z Droppin' Science tako, da sem končal album Vibrations, ki je bil dobro sprejet, in drugi založbi, Alphabet Zoo, je šlo takrat res dobro. Na Droppin' Science smo pripravljali Paradoxovo izdajoin videti je bilo, da gre res vse super. V založbi smo imeli svežo kri in imeli so res dobre beate. Na žalost pa je distribucija zjebala zadnje tri plošče, ki smo jih izdali. Po mojem albumu je bilo res vse videti dobro, potem pa se je vse zasukalo, dobesedno so ubili te tri plošče. Rekli so, da jih bodo prodali veliko, zato smo jih tudi veliko natisnili. Vendar jih niso prodali in na koncu sem obtičal s tisočerimi kopijami vsake od teh plošč. Izgubil sem veliko denarja. V založbi sem imel nove izvajalce, ki pa sem jim moral razložiti, da smo zamočili in da nimam denarja zanje. Zato sem se počutil zares usrano. Mislil sem si, da nisem zato začel založbe. S Paradoxovo ploščo smo prišli do okrogle tridesete izdaje, z albumom sem dosegel to, kar sem si v drum'n'bassu zadal, hiphopovski založbi je šlo zares dobro in tako sem se odločil, da »mam dost«. Preprosto ni bilo več zabavno, to je bil v bistvu glavni razlog, zakaj smo končali z založbo.

Tako sem se posvetil hiphopu, to mi je zares ustrezalo. Veliko ljudi je bilo nezadovoljnih, hoteli so, da posnamem še kakšno drum'n'bass ploščo, vendar pa sem trenutno prav srečen, zame je to nekakšen zion – delati skreč komade, vrteti hiphop, res je lepo.

Pri Alphabet Zoo sta doslej poleg tebe izdala nekaj stvari duo Harmonic 33. Ali lahko v prihodnosti pričakujemo kakšne nove izvajalce?

Ja, vsekakor. Naslednja plošča je zadnji, četrti del mojih EP-plošč Dimensions, za tem bo ploščo izdal Dem Boogie, ki je glava Groove Attack, skrbi tudi za moje izdaje, skrbi za moj posel, hkrati pa sva že leta dobra prijatelja. Že dolgo dela beate in končno mi je poslal album, in ko sem si ga zavrtel, me je odneslo. Na njem je bilo res nekaj odličnih beatov. Mislil sem si: »Uau, iz tega bi lahko takoj naredili štiri EP-plošče.« In bil je za stvar, to me je presenetilo, saj ima svojo založbo, Hum Drums. Zdelo se mu je, da te instrumentalne zadeve bolj spadajo k Alphabet Zoo. Izdal bo torej dve plošči, zvok je precej podoben mojemu, le bolj fusion, vzorci so vokalni, res dober zvok. Izšlo bo konec poletja.

Potem je tu še Adlib iz skupine Noisy Stylus, spet dolgoletni prijatelj. Njegov album sem dobil pred dvema mescema, skreči na njem so neverjetni. Zanimivo je, da sploh ne trenira veliko, ima pa velikanski talent. Jaz moram, na primer, še in še piliti skreč, da bi bil vsaj pol tako dober kot on. Ritme dela z računalnikom in sploh ne uporablja semplerja, samo reže zvočni material, ne vem točno, kako mu uspe. Dobil sem tam okoli 60 njegovih beatov.

Šestdeset?! To je že skoraj tako kot pri ameriških producentih ...

Ja, totalno. In nekaj jih res dobro sede v okvir založbe. Nekaj pa jih je narejenih čisto za raperje. Nekje v stilu Jaya Deeja. Res je velik talent. To so torej naslednje plošče, ki bodo izšle. Potem pa ne vem, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Verjetno bom poskusil posneti album, to je v grobem načrt za naslednje leto.

Glede skrečev. Na tvojih ploščah se sliši, da so skreči zares premišljeno aranžirani, da so res dodelani. V bistvu so skreč aranžmaji nekako enakovredni aranžmajem vzorcev, kar ni ravno pogosta praksa. Koliko časa posvetiš skrečevskim delom v komadu?

Različno. Zares je odvisno, v kakšnem »skreč razpoloženju« sem. Če sem razpoložen, gre kar hitro, preprosto je. Glavni del je iskanje pravih besed. Včasih, pri založbah Droppin' Science in True Playaz, sem delal manjše skrečevske dele, ki niso imeli posebnega pomena. Potem pa sem izdelal določen princip. Gre v bistvu za to, da preposlušam razne a cappella posnetke in si v zvezek zapišem delčke, ki sem mi zdijo zanimivi za skrečanje. Ta metoda traja dolgo, je precej dolgočasna. To je najhujši del, preposlušati moram res veliko a cappella posnetkov in potem moram v zvezku iskati te vrstice:»4 mm od začetka komada reče reper: 'Yo, whassup?!' Ali pa: 'On the two turntables'.«Potem vse pregledam, v bistvu je kot pisanje besedila, ampak iz koščkov tujih besedil. Ponavadi je vokalni del nekakšen refren, medtem ko je skreč določenega zvoka kot nekakšna kitica. Ponavadi delam tako, čeprav je na novi EP-plošči drugače, tu so samo vokalni skreči, ni skrečev zvokov. Rad pa delam oboje. Na novem albumu bom verjetno delal več skrečev z zvoki, na zadnji EP-plošči pa gre bolj za nekakšno besedno igro. Glavni del je torej iskanje pravih besed in zvokov. Samo snemanje skrečev je veliko lažje. Najprej ponavadi posnamem skico, potem preposlušam, in če se kakšen del preveč ponavlja, spremenim tehniko skrečanja. Je pa res zabavno.

Skreče delam vedno nazadnje pri skladbah. In ko so enkrat končani, je res v redu. Vse dobi smisel, prinese zadovoljitev.

Borka