Spopad formatov (5)

Prihodnost je zaščita

Oblike glasbenih zapisov so bile vedno podrejene trenutni stopnji razvitosti tehnologije. Banalno napisano, glasba se je beležila na magnetofonski trak šele, ko je bil ta izumljen, prav tako se je digitalizirala v času razvoja računalnikov in postala dostopna v silovitem razmahu svetovnega spleta. Zloglasni MP3 je za večino zadovoljive kvalitete in ravno prav obsežen, da ga je možno elegantno pretakati po svetovnem spletu. Digitalna oblika zvočnega zapisa pri prenosu in kopiranju ohranja vso izvorno kvaliteto in vanj je možno kodirati zaščito, ki določa, kje in kako bomo tako zapisano glasbo poslušali.

Če bi kdo želel narediti popolno kopijo analogne, vinilne plošče, bi bil ta postopek neprimerno dražji od nove plošče ... Posnetek z vinilke, presnet na kaseto, pa je že nižje kvalitete. In vendar je kaseta pomenila zametek glavobola glasbene industrije – piratstvo in domače presnemavanje glasbe. Z digitalizacijo in razvojem svetovnega spleta se je glavobol spremenil v nočno moro.

Za to je bil najbolj zaslužen Napster, posrednik za izmenjavo glasbenih datotek v obliki MP3 po internetu. Ker so se izmenjevale predvsem avtorsko zaščitene datoteke, in to v razsežnostih, ki naj bi domnevno ogrozile obstoj glasbene industrije, se je večji del korporativne glasbene industrije pod patronatom RIAA (Recording Industry Association of America) le zganil in sprožil obsežno akcijo proti nepooblaščenemu pretakanju glasbe. Tu je vsak operiral s svojimi podatki in jih po svoje interpretiral. Prodaja CD-plošč naj bi se po podatkih RIAA vsako leto po letu 1999 (ko je Napster postal svetovna uspešnica) zmanjšala za približno 7 %, pa vendar je treba vedeti, da se je istočasno zmanjšala ponudba sama – izšlo je manj plošč kot leta prej. Obenem je RIAA preštela plošče, ki so jih založbe poslale v prodajalne, ne pa resnično prodanih izvodov – teh je bilo po podatkih neodvisnih komisij celo več, kot leta prej. RIAA je izgubo zaradi nepooblaščenega pretakanja glasbe izračunala tako, da je število prekopiranih MP3-jev pretvorila v ustrezno število CD-plošč, ki da zaradi tega niso bile prodane. Kot da bi vsi tisti, ki so si izmenjali MP3-je, te posnetke sicer kupili na CD-ploščah. Po drugi strani je marsikdo tako, »nepooblaščeno« odkril kako glasbo, ki je sicer ne bi, in je potem v resnici kupil CD-ploščo, ki je sicer ne bi. Zagovornikov in nasprotnikov nelegalnega pretakanja glasbenih datotek po internetu je polno tako med kupci kot med glasbeniki. Še posebej neuveljavljeni glasbeniki vidijo v tem možnost predstavitve, medtem ko tisti, ki svojo glasbo tudi prodajajo, niso navdušeni nad zastonjsko izmenjavo MP3-jev. Celo med zagovorniki tega ni takih, ki bi, na primer, na svoji spletni strani zastonj ponujali svoje albume v obliki MP3. To bi bilo za njihove ljubitelje vendarle bolj enostavno, kot loviti posnetke po medmrežju. Skratka, aspektov je veliko, prav tako načinov, kako čim bolj pravično prodajati glasbene datoteke.

Glede na nepričakovano, izjemno dobro legalno prodajo avtorsko zaščitene glasbe prek Applove prodajalne iTunes, lahko sklepamo, da obstajajo kupci, ki želijo kupovati glasbene datoteke brez slabe vesti oziroma brez pretnje sodnega pregona. Obenem je večini povsem jasno, da ustvarjanje glasbe zahteva nekaj truda, časa, sredstev, konec koncev talenta, in prav je, da gre del plačila v žep samim ustvarjalcem. Apple svojo storitev imenuje FairPlay, in je predloga, ki jo uporabljajo še številni drugi prodajalci glasbenih datotek. Zatorej poglejmo, kako stvar deluje.

Apple prodaja glasbene datoteke v obliki AAC (Advance Audio Coding), ki z istim bitnim obsegom (npr. 128kb/s) ponuja boljšo kvaliteto kot MP3. Še vedno pa je to stisnjena datoteka z izgubo, se pravi, da so pri stiskanju odstranjene manj pomembne podrobnosti, ki so sicer zapisane v kvaliteti glasbene CD-plošče. Poglavitna »iznajdba«, vključena v prodano datoteko AAC, pa je ta t. i. FairPlay, ki je v bistvu prirejen DRM (Digital Rights Managment). Gre za poseben postopek avtorizacije, ko kupec oz. uporabnik sam določi (avtorizira) tri računalnike oziroma predvajalnike, na katerih bo kupljene posnetke lahko poslušal. Na drugih napravah predvajanje tako zaščitenih AAC datotek ni mogoče. S tem je Apple preprečil širjenje takih posnetkov po internetu. Še vedno pa je mogoče zaščitene datoteke zapeči na CD in jih poslušati na kateremkoli predvajalniku CD-plošč. No, sedaj bi bilo mogoče te posnetke še enkrat prekodirati v MP3 in jih tako odrešiti zaščite, a na račun slišne izgube kvalitete.

Prodaja tako zaščitenih datotek je presegla vsa pričakovanja, vendar uspeha ne gre pripisati le »poštenosti« kupcev, temveč uporabniku prijaznemu urejanju posnetkov s programom iTunes ter kompatibilnosti s predvajalnikom iPod. Apple je sicer poskrbel, da njihov program iTunes in vzporedno prenosni predvajalnik iPod predvajata tudi druge glasbene datoteke, le da je njihov pretvornik v MP3 med najslabšimi na trgu, obenem pa program ne omogoča predvajanja konkurenčnega formata WMA (Windows Media Audio, lastnik Microsoft), temveč le pretvorbo v kak drug format, seveda ob dodatnem slabšanju kvalitete. ITunes ima še eno veliko slabost, prodaja glasbenih datotek je zaradi licenčnih in drugih omejitev možna le v 70 državah na svetu (Slovenija ni med njimi).

FairPlay naj bi torej zaščitil avtorske pravice ustvarjalca, preprečil nelegalno kopiranje in izmenjavo posnetkov. Glede na to, da je ponudnik tovrstne prodaje glasbe prihranil pri izdelavi in tisku nosilca, prav tako so izvzeti drugi posredniki, ki si v verigi od ustvarjalca do kupca režejo svoj del dobička, bi si mislili, da bo vsaj ustvarjalec deležen večjega kosa pogače kot doslej. Narobe. Ustvarjalec s pogodbo pri korporativni gramofonski (ali kakorkoli se bo po novem imenovala) založbi še vedno dobi le od 8 do 14 odstotkov od prodajne cene, odvisno od pogodbe, medtem ko si Apple odreže dobro tretjino. FairPlay?

Prodajalne glasbenih datotek so se razmahnile vsepovsod, ne le onkraj Atlantika. Večina ščiti prodane datoteke podobno kot Apple – z enkripcijo, imenovano DRM, je možno take posnetke predvajati le na računalniku, s katerega je bil izvršen nakup oziroma na katerega se pretaka kupljena datoteka. V Evropi so računalniki večinoma naloženi z operacijskim sistemom Windows, ki vključujejo Windows Media Player, zato prodajalne večinoma prodajajo datoteke oblike WMA (Windows Media Audio). Cena posnetka je večinoma enotna – 1 evro, in spet si spletna prodajalna od tega vzame tretjino. Obstajajo še drugi načini prodaje in nakupa. Napster je resda leta 2001 po sodni odredbi ugasnil svoj strežnik, a ime je ostalo v zavesti milijona uporabnikov. Po novem Napster 2.0 trži ime z novo ponudbo; z relativno nizko mesečno naročnino si je možno pretočiti v registriran predvajalnik izbor iz milijona datotek MP3, le da je te posnetke večinoma možno le poslušati, in ne, na primer, kopirati ali presnemavati na CD.

Nakup glasbenih datotek po internetu ponuja še več snovi za razmislek. Ne samo za kupca, temveč tudi za glasbeno industrijo nasploh. Namreč, večinoma je mogoče kupiti posamezne posnetke, ne le celega albuma. To v komercialnem svetu pomeni, da lahko poslej kupec izbere le eno, morda dve uspešnici z »albuma«, drugi balast pa bo ostal »neprodan«. To bo dobrodošlo tudi za tiste, ki zbirajo posnetke nekega izvajalca, in bodo sedaj namesto nakupa celega albuma z različnimi izvajalci izbrali le pesem svojega favorita. Vendar ponujajo digitalni zapisi široke možnosti določanja prioritet, in izvajalci ter pooblaščeni zastopniki to pridno izkoriščajo; v veliko primerih je mogoče kupiti le album v celoti, pravzaprav je možno nekatere posnetke nabaviti le ob nakupu celega albuma (v tem primeru gre predvsem za daljše skladbe, saj sta na nekaterih jazzovskih in »progresivnih« albumih le dva posnetka, potemtakem bi tak album lahko kupili za ceno dveh pesmi), posnetke je možno po internetu le poslušati (tudi za majhno plačilo), morda so to le odlomki, odločamo se lahko med različnimi stopnjami kvalitete posnetka, tudi ko že prenesemo datoteko, jo lahko zastonj poslušamo trikrat, za nadaljnja poslušanja pa je treba plačati, ceno lahko določa vsak izvajalec sam itn. Prodajalci nas sicer želijo prepričati, da so to vse prednosti, a poslušanje glasbe doma še nikoli ni bilo tako restriktivno. Tudi izbor glasbe je večinoma dokaj boren in prevečkrat omejen le na nekatere založbe. Po drugi strani še vedno cveti ilegalno pretakanje MP3-jev, saj se roka pravice še ni uspela stegniti do vseh ponudnikov programov za izmenjavo avdio in video datotek po internetu, kaj šele do uporabnikov. Torej nič ne kaže, da bo internetno piratstvo zamrlo, dejstvo je, da pri tem nimamo zagotovljene kvalitete (kroži lepo število »pokvarjenih« datotek), a podarjenemu konju ne gledamo v zobe.

Ali je prodaja glasbenih datotek poštena ali ne, naj si vsak odgovori sam. Dejstvo je, da je »zloadan« album le nekaj dolarjev cenejši od fizične CD-plošče, slednja pa vsebuje še ovitek, zapis je višje kvalitete, ni ga mogoče pomotoma zbrisati, še vedno jo lahko pretvorimo v obliko, ki jo bomo predvajali na kateremkoli prenosniku … Kolikor ni ta CD-plošča zaščitena proti kopiranju …

Nelegalno pretakanje MP3-jev je le polovica »grožnje« obstoju glasbene industrije, drugo polovico predstavlja nelegalno presnemavanje CD-plošč. Danes, ko ima praktično vsako gospodinjstvo doma osebni računalnik s CD (če ne kar DVD) pekačem, je kopiranje glasbenih CD-plošč postalo vsakdanja praksa. Če ti ni mar za lepo oblikovan ovitek, kopija povsem zadošča (pri pretakanju celega albuma sicer dobimo tudi ovitek, ki pa ga moramo, če seveda sploh želimo, sami natisniti v fizično obliko). Ker je kopiranje med prijatelji praktično nemogoče nadzorovati, se je industrija zatekla k zaščiti pred kopiranjem. Obstaja več načinov zaščit, in da se ne bi spuščal predaleč v tehniške podrobnosti, naj le zapišem, da se običajno na zaščiten CD zapišejo napake, ki jih običajni predvajalnik spregleda, bolj občutljiv računalniški CD-ROM pogon pa takih plošč »ne zna« prebrati. Dokler ne nastopijo hekerji in vsakič znova odklenejo zaščito … Obenem CD-plošča, ki je CD-ROM pogon ne zna prebrati, ni več CD-plošča, vsaj tako pravi standard, zapisan v t. i. rdeči knjigi. Lastnik take plošče ne more narediti t. i. varnostne kopije, da bi jo morebiti predvajal v avtomobilu ali prenosnem predvajalniku z vgrajenim trdim diskom ali spominskim čipom … In pravijo, da naj bi nam tehnologija lajšala življenje.

Če so prodajalne glasbenih datotek po svoje poštena zamenjava za Napsterjeve ilegalne naslednike, industrija išče ustrezne nadomestke za glasbeno CD-ploščo. Kajti še vedno bodo obstajali ljubitelji, ki bodo želeli glasbo na konkretnem nosilcu, ne shranjeno nekje na trdem računalniškem disku ali celo prenosnem predvajalniku. Ena od takih zamenjav se imenuje avdio DVD in sem jo opisal v predprejšnji številki Muske. Najnovejši produkt se imenuje DualDisc, ki na eni plošči združuje več vrst zapisov. Na eni strani (na primer stran A) ima zapis enak standardni glasbeni CD-plošči in na drugi (stran B) je zapis v kvaliteti DVD plošče (le za nalepko ostane bolj malo prostora). Stran B se spet lahko deli na običajni video DVD zapis in na t. i. avdio DVD del, slednjega je možno predvajati le s posebnim predvajalnikom. Kaj pridobi kupec? Tako ploščo lahko predvaja vsak CD-predvajalnik, v DVD predvajalniku pa je isto glasbo možno poslušati v prostorski postavitvi in obenem pogledati video in drugo slikovno gradivo (spoti, dokumentarec s snemanja, fotografije …). Kupec za isti denar želi več (v Ameriki je DualDisc le kak dolar dražji od običajne CD-plošče), večpredstavnost je v polnem teku in DualDisc bi bil lahko kompromis, ki bo podaljšal »življenje« nosilcem zvoka in videa (resnici na ljubo je treba zapisati, da tovrstni hibridi niso nekaj novega, le da so sedaj dobili uradni naziv in da jih je lansirala velika založba).

Nekateri že resno opozarjajo, kako je digitalni zapis glasbe sicer priročen, a očitno v skladu z namenom, s kakršnim je glasba danes narejena in končno konzumirana, hitro podleže pozabi in brisanju. Vprašanje na isto temo se glasi, kaj se bo zgodilo z glasbenimi datotekami pri zamenjavi avtoriziranega računalnika, če istočasno svoje poslovanje ukine prodajalna, ki bi nam znala in mogla spremeniti avtorizacijo?

Postavlja se vprašanje, kako bomo doma zanesljivo arhivirali digitalizirano glasbo, še posebej, če bo uporabnost zaščitena z avtorizacijskimi postopki? Kaj če odpove računalniški trdi disk, smo s tem kar ob celotno domačo zbirko? Tudi arhiviranje na zapečenke ni trajna rešitev, saj so te CD-plošče mnogo bolj občutljive na zunanje vplive kot tovarniški srebrni disk.

Ko z rokavom obrišemo prah s sto let stare plošče iz šelaka in z ročko poženemo stari gramofon, bo iz troblje še vedno prišel razumljiv zvok. Bomo čez deset let še lahko poslušali posnetke, ki sedaj ždijo na računalniških trdih diskih in spominskih čipih prenosnih predvajalnikov?

Janez Golič