Hic et nunc

Z Gaussom naprej!

Vrhniška skupina Hic et nunc se je v petnajstih letih z vztrajnostjo prekalila v skupino, ki ve, kaj hoče, in od tega ne odstopa. V zadnjem šestletnem obdobju, ko se je skupini pridružil pevec Bruno Subiotto, s katerim je skupina posnela že dva albuma, so obrnili novo stran in ponovno definirali rockovsko izraznost, ki je po albumu Manitu iz leta 2002 dobila pristnejšega naslednika v novem, konec lanskega leta izdanem albumu Burn Fat Old Sun, ki so ga posneli s Chrisom Eckmanom. Ta se jim je pridružil v ljubljanskem KUDU Franceta Prešerna na aprilskem koncertu, ki je s srčnim odzivom publike opozoril na priljubljenost skupine med našo rockovsko publiko. Teden kasneje sta se kitarist Bernard in basist Tomi odzvala na našo prošnjo za intervju.

Kako vplivajo na delo v bendu urejanje življenja, služba, družina? Kakšne so razlike od časa, ko ste bili študentje brez posebnih obveznosti?

Tomi (T): Nekoč je pomenila zabava več, pomembno je bilo predvsem uživaštvo. Žagali smo po tri ure, in ko je bilo konec vaje, se nismo vprašali, kaj smo naredili. Zdaj želimo odnesti kaj od vaj. Danes je bend potreba po veselju in ustvarjanju glasbe. Bolj ko si resen v življenju in v družini, resneje jemlješ tudi bend.

Bernard (B): Vaje so postale učinkovitejše. Če bi takrat razporejali čas, kot ga danes, bi bili zelo daleč. Ne moremo si več privoščiti neskončnega improviziranja na vajah. To ni naš koncept dela. Zdaj si postavljamo cilje, da bomo na primer čez leto izdali ploščo. To se nam zelo obnese.

Ali ste kdaj razmišljali, da bi živeli od glasbe?

B: Še vedno čakamo. Haha! Tega nismo izklopili, vendar smo zdaj zadovoljni, nezagrenjeni.

T: Če si realen, je položaj jasen. Če pa živiš v oblakih, imaš želje, to ni greh. Moraš pa hoditi v službo, da si kupiš strune.

B: Danes je trend menjanja služb. Ni kriza pustiti službo, iti kot glasbenik naokrog in se nato vrniti v službo.

Ali je kapitalizem temu ...

B: Naklonjen? Haha. Poznamo ljudi, ki živijo od glasbe, in vemo, kakšen napor je potreben v določenih trenutkih. Veliko svetovnih eminenc, ki so vplivale na pol sveta, živi od primitivnih del. Če hočeš imeti bend, si zapomni, naj bo služba takšna, da te ne mori. To je rešitev! Če te mori, te umori do konca.

Kot bend ste imeli nekaj kriz. Najprej je šel stran bobnar Mario, nato pevec Sašo, nekaj časa ste bili trio, dokler ni prišel pevec Bruno. Bobnarja Borisa je zamenjal Luka.

B: Kriza je bila vsakič, ko je kdo odšel. Nobenega odhoda se nismo veselili, nikoli nismo komaj čakali, da bi kdo odšel. Srečo imamo, da smo vse krize hitro premostili.

Ključen za sedanjo podobo Hic et nunc je bil prihod Bruna.

B: Že leta 1996 sem ga vprašal, če bi prišel k nam, pa je bil prezaseden z drugimi bendi. Na ameriški turneji leta 1998, ko smo igrali kot trio, smo dojeli, da je za napredek treba razširiti zasedbo. Spet smo se srečali z njim in še danes se spomnim debate pred trnovskim Kudom. Ko smo mu razložili, da želimo bolj akustičen zvok kitar, da bi radi, da zadeva bolj diha, da je naša želja imeti ritem srednjega tempa, je Bruno rekel, da išče prav to. Pojavilo pa se je vprašanje, o katerem se še danes pogovarjamo: ali naj spremenimo ime. Bruno je predlagal spremembo, a tega nismo hoteli. Kot Hic et nunc smo takrat delali osem let in mislili smo, da smo kokakola, v bistvu pa smo bili klinec. Haha! Takrat bi si lahko spremenili ime. Ne bi bilo posebne škode, celo pridobili bi. S tem bi eliminirali pojave, ki so prisotni še danes: »Hic et nunc z novim pevcem Brunom!« To je smešno! Bruno je v bendu že šest let.

Bruno je znal unovčiti vaše želje tudi v lastno korist in vaša glasba je strukturno bolj premišljena kot prej.

B: Če bi me vprašal leto po tem, ko smo začeli z njim, bi ti rekel, da smo se 100% ujeli. Ko pa zdaj gledam nazaj, smo na začetku imeli krizo. Bili smo na različnih straneh. Komade za Manitu smo delali zelo dolgo. Šele pred dvema letoma smo našli skupni jezik in rezultat je zadnja plošča.

Glede na to, da delam intervju samo z vama, ali pomeni, da sta vidva jedro benda?

T: Veš kaj, kvartet oz. trio je bil zmeraj jedro benda. Skupek vseh je jedro benda. To je naša osnova. Ko je Luka prevzel vlogo bobnarja, je prevzel četrtino te enotnosti.

B: Četrtina pomeni, da je vse bobne in ritme na zadnji plošči naredil sam. Bistveno mi je, da vsak da v glasbo najboljše, kar zna.

Kje ste našli Luko?

B: Na Vrhniki.

T: Najprej pogledaš v domače loge. Ali vzameš kakega starega, ki obvlada in ima svoj prav, ali pa vzameš mladega, polnega energije, ki mogoče manj zna. Morali smo ...

B: Investirati. V to nas je prepričal tudi Eckman. Ko sem ga vprašal, kakšen se mu zdi, je odgovoril, da je ta pravi in da se vanj splača investirati.

T: Prav tako je rekel?!?

Njegova enostavnost vam olajšuje delanje nove glasbe.

T: Vedno sva hotela, da je ritem ritem, ne pa prehodi. Boris je odlično rešil zaplet svojega odhoda. Že leto prej je povedal, da gre. Dokler nismo našli Luke, je bil ves čas z nami, nato ga je še vpeljal.

B: Boris je naredil potezo, za katero mu lahko samo čestitamo. Takšnih glasbenikov ni veliko.

Kako je nastajala zadnja plošča s Chrisom Eckmanom v primerjavi z Manitu, ki ste jo delali z Radičevičem?

T: Z Radičevićem je bilo zanimivo delati. Pokazal nam je nekatere nove stvari. Pri Chrisu pa se pozna, da je dal skozi ogromno glasbe. Vse se je odvijalo telepatsko. V studio je prišel kot John Wayne in rekel, da bo naredil to in to. Takoj smo se ujeli. Chrisu je bila plošča Man i tu super, vendar je na koncertu odkril nekaj drugega. Hotel je dobiti to, kar damo na odru. Ploščo smo šli snemat, kot da gremo na vajo. Igrali smo toliko časa, da smo ujeli vse nivoje. Nismo iskali popolnosti, zato nismo dobili sintetike. Naš cilj ni bil, da je plošča bistra, ampak da ima občutek, ki te vodi.

B: Ni nas moril, kje smo naredili napako. Iskal je presežek, ki ga lahko dobiš samo z glasbo, odigrano v živo. Našel je bistvo benda.

Veliko slovenskih bendov ima zloščeno produkcijo, ki je daleč od njihove koncertne pojave.

B: Večina teh bendov dela glasbo v studiu, kamor pridejo brez komada. Naredi ga producent, ki pove kako in kaj. Tak producent se s šestimi ploščami izčrpa v enem letu. Bendi pa jih čutijo kot totalne avtoritete. Govorijo si, da bo on rešil problem. Če kitarist slabo odigra rif, pokličejo priznanega studijskega kitarista. In potem se dobi taka lepa plošča, ki je daleč od tega, kar je bend v resnici.

Kako je sploh prišlo do sodelovanja s Chrisom Eckmanom?

B: Pozno sem zvedel, da se je preselil k nam. Ko sem zvedel, sem iskal način, kako bi dobili njegovo naklonjenost. Poznal sem ga samo kot člana Walkabouts, imel sem ga za glasbeno avtoriteto, ki ga to, kar delamo, ne bo zanimalo. Potem sem zvedel za njegovo sodelovanje z Bambi Molesters in sem še bolj razmišljal o njem. Sledil je njegov samostojni koncert na Vrhniki, kjer so me kolegi spoznali z njim. Dal sem mu ploščo Manitu, ki se mu je zdela zanimiva glede na druge slovenske bende. Prišel je na naš koncert v Orto, kjer smo ga v živo prepričali, da se je odločil za delo z nami.

T: Še prej je prišlo do spontanega sodelovanja. To je bilo, ko so bili v Ljubljani Tindersticks. Dan po tem koncertu smo nastopali na Vrhniki v Zakonu, kamor je prišel s Carlo igrat pred nas. Presenetil nas je! Očitno ga je mikalo sodelovanje z nami.

V nasprotju z vrstniki Res Nullius, ki še vedno igrajo komade iz vseh obdobij, se vi na koncertih zatekate k novejšim.

B: Ugotovili smo, da je koncentracija benda maksimalna uro in pol.

T: Če hočeš pokazati nove komade, jih moraš dejansko odigrati. V Kudu smo odigrali celo novo ploščo in ostalo nam je prostora še za 5–7 komadov. V Žusterni, na primer, pa imajo koncept, da bend igra v treh delih, skupaj dve uri, in jasno je, da smo tam igrali tudi starejše komade.

B: To je bife spačkov in zvezda med slovenskimi klubi. Bende dobro plačajo, vedno je polno ljudi in tam je užitek igrati.

Ali je v Sloveniji premalo specializiranih klubov?

B: Vsekakor. Mislim, da bi lahko marsikdo na ta način dobro živel. Danes si moraš plačati, če hočeš igrati. Zavladala je ameriška logika, da dobiš 100 % od vstopnine. To pomeni, da moraš sam plačati pot do tja, ker je ponavadi denarja od vstopnine premalo.

T: V resnici težko pridemo do koncertov, ni povpraševanja po nas.

Kako potem sploh vzdržujete željo po bendu?

T: Greš na kratko turnejo.

B: Razvila se bo neka krasna stvar. Vedno več je bendov, ki ciljajo na bližnjo Nemčijo. Tudi mi si bomo organizirali turnejo. Povsem možno je iti v četrtek v Hamburg, v petek v Berlin in nato še v München.

T: Lani smo šli v Srbijo, odigrali 3 ali 4 koncerte in se nasitili za nekaj časa. V resnici je boljše tako, kot se mučiti z iskanjem koncertov in poslušati, kako morajo plačati vratarja, čistilko in drugo – in šele na koncu bend. Lastnik kluba ve, kakšni so njegovi izdatki, in da bi jih pokril, mora nekaj narediti. Najlažje je reči: »Pridi igrat za vstopnino!« Igrali bi po luknjah, vendar je tam drugačna miselnost. Ničesar nimam proti slovenskim klubom, vendar smo dali za ploščo kar nekaj denarja in se ne moremo prodajati. Preveč dolgo igramo, da bi se šli tak štos.

B: Razumem klube, da nimajo obiska, vendar bodo morali slej ko prej razumeti, da je bolje crkniti, kot da je tako. Smisel kluba je, da je poln ljudi, ki uživajo.

T: Spomnim se koncerta v Senti.

B: Treba je omeniti ta bluesovski klub. Pred koncertom je lastnik kluba vzel našo ploščo in jo nenehno vrtel v klubu. Dal jo je na radio – in na koncert je prišlo 300 ljudi, ki so znali komade na pamet. Česa takega še nismo doživeli.

T: Ljudi je pripravil. Takšnih entuziastičnih klubov je malo in videlo se je, da človek, ki vodi ta klub, dela s srcem, da mu pomeni življenje.

Kot bend ste zrasli z garažnim rockom.

B: Hvaležni smo, da smo doživeli razcvet tovrstne glasbe na Radiu Študent v začetku 90. let. Ves dan si lahko poslušal tovrstno glasbo. Danes bend, ki igra npr. rap metal, ne more na nobenem radiu nenehno poslušati samo te zvrsti. Seveda si jo lahko sname z interneta, ampak v začetku 90. let smo ob glasbi dobili tudi mnenje avtoritet, ki so spremljale, kaj se dogaja v svetu, in posredovale informacijo naprej. Potem smo to reciklirali v svojo glasbo. Ko se danes pogovarjam z mlajšimi, ugotovim, da je poznavanje zelo slabo. Ni jim jasno, kako se je križal zvok čikaškega kitarskega noisa z garažo v Sonic Youth in zakaj so ven prišli White Stripes.

Kaj vas je od glasbe v zadnjem času navdušilo?

T: Kompilacija Nevermind! Glitterhouse is 20!. Ustreza mi ta countryjevsko bluesovski rock.

B: Glitterhouse je zame že dolgo bistvena založba, zato je bil v konceptu tudi Eckman. Če bi dobili kitarista Metallice, ne vem, če bi se sploh ogrel zanj. Potem še Reiging Sound, garažni bendi, Dirtbombs me zmeraj prepričajo. Dobra so mi obujanja okusov po starih bendih, npr. Gibby Haynes s solo ploščo, pa Mark Lanegan. Eckmanova solo plošča mi je všeč. Malo nam je zavrtel tudi novo ploščo Walkabouts, ki je super, pravo presenečenje.

Na zadnji plošči se čuti, da se obračate h countryju in bluesu.

T: To nam je vedno ustrezalo, vendar še nismo bili zreli zanj. Zdaj lahko nakažemo to simpatijo.

B: Nekateri verjetno pričakujejo, da bomo šli v še počasnejše vode, proti countryju in melanholiji, vendar vsi čutimo, da ne bo tako. Še zmeraj iščemo oster nož.

Spomnil vas bom čez pet let.

T: Nekaj je, kako se bend razvija, drugo pa, skozi katera obdobja gre. Če gremo zdaj vedno bolj v melanholijo, še ne pomeni, da se bo tako nadaljevalo. Kaj pa, če bo šlo po Gaussu? Spet gor h kakšnemu punku? Nikoli ne veš.

BIGor