Jazz Cerkno 2005

Pozor, to ni piar tekst!

V času, ko dogmatiki “svobode” v trgovanju in prostega lova na izkoriščanje vseh vrst dela, od fizičnega do različnih oblik nematerialnega dela, takisto “svobodo” z deklaracijami, “evropsko ustavo”, “direktivami EU”, institucionalnimi in lobističnimi pritiski udejanjajo v moreče vojskovanje vseh proti vsem, je taisti diskurz prežel še tisto prav posebno področje, ki mu posplošeno rečemo “kulturna produkcija”.

Tudi to področje bo obvladovalo popolno privatiziranje “storitev”; tako je videti, tako nam mrko napovedujejo, še več, to že delajo. Redukcija kulturne produkcije na še eno v nizu pozasebljenih storitev bo – tako njihova mantra – le-to kvečjemu “bogatila”, saj bo krepila “svobodno kulturno podjetništvo”. Zdrava skepsa in historično materialističen prijem (in spomin) takšno naziranje zelo hitro postavita na trdna tla. Jok brate, vsiljujejo nam monokulturo, obdano z visokoletečimi besedami “raznoličnost”, “multikulturnost”, “pestrost”, skratka prodajajo nam “jajca”. Kulturo nam odtegujejo, nanjo ne grejo s pištolo, marveč z novci. Vse manj je dostopna (internet je tu kaj slaba opora, jemlje čas, volje sicer ne manjka).

Kako je v zvezi s tem z godbami, natančneje, z jazzom in okrog njega igrajočimi se godbami, kako je s privilegiranimi kraji, kjer se jazz vsakič znova in situ proizvaja in reproducira – v jazzovskem klubu, na glasbenem (jazzovskem) festivalu – ali v časovno disclocirani različici, na gramofonu, MP3, v digitalnem špilavcu? Niso njegovi zlati časi. Mar so sploh kdaj bili?

Zgodovinsko je točno, da je jazz, demokratično, alternativno, avantgardno, kontrakulturno umetnost XX. stoletja (vedno znova k Ericu Hobsbawmu in njegovi sociologiji jazza), proizvedla družba “svobodnega kulturnega podjetništva”, namreč center kapitalizma ZDA, toda to jazz kot izzivalna glasbena oblika in družbena praksa nikdar ni bil. Njegove prakse in strategije potrjujejo, da je uspel preživeti kljub prevladujoči produkcijski mentaliteti. V tem je še danes njegov neustavljivi šarm. Nekako shaja, njegovi tvorci snujejo, muzicirajo, se povezujejo, tudi cepetajo na mestu, obupavajo in se vnovič vračajo. V bistvu eksistenčno tvegajo.

Če je kaj določujoča odlika festivala Jazz Cerkno, potem je ravno to, da ni izraz “svobodnega kulturnega podjetništva”. Je podjetje, v redu, “formalnopravno” je zasebni zavod, zaledje je oštarija Gabrijel. Ampak to ni fabrika za proizvajanje monokulture, privatistična naprava za zaslužkarstvo s posredovanjem kulture. Ravno nasprotno, počasi se bo treba vprašati, v kolikšni meri se že posredovanje (tudi pridelovanje “finančnih izgub” ali “pokrivanje nul”) drugih godb in jazza in njihova recepcija – vzemimo tria Brötzmann–Vandermark-Gusstaffson – pozna na načinu “poslovanja”? Koliko je nazaj delovanje oštarije postalo jazzovsko? S takšnim navidez butastim vprašanjem (domnevo) bi se veljalo obrniti na tvorce “uradne kulturne politike”, na akterje uradnega glasbenega življenja (prosto po jazzomrzcu, a zato ne manj pretanjenem mislecu družbenosti glasbe Theodorju Adornu)?

Historia Jazza Cerkno je inverzna jazzovskim festivalskim tradicijam v tem prostoru, drugačna od ljubljanskega jazzovskega festivala, od Druge godbe, od ... Ni histerična. Ni rečeno in nič ni gotovega, da to ne postane. Za zdaj ni.

Kdo še rabi festivale, bi bilo lahko naslednje vprašanje. Vsaj za Ljubljano ni več trdnih odgovorov, razen če niso v ideološki liniji prej opisanega stanja stvari, ergo so dojeti kot del “kulturno-turističnega kompleksa”, so “easy jet”, pardon, “easy jazz”.

Za Cerkno in njegove preobrazbe od začetnih provincialnih, rahlo retardiranih festivalskih “fankijad” do kulturnega šoka ob prvem srečanju s Petrom Brötzmannom in pokojnim Wernerjem Lüdijem, nadaljnjih glasbenih kultiviranj od Freda Fritha do Kena Vandermarka, Bratka Bibiča in Eugena Chadbourna, velja, da ni več “na lahko”. To ne pomeni, da ne giba, z godbo in s pozibavanji občinstva tam sredi “starega placa”, na trgu, obdanem s pričevanji in obeležji o partizanski, narodnoosvobodilni tradiciji.

Cerkno je v teh letih postavilo svoj (anti)festival malih velikih godb. Nič vnaprej ne garantira, da bo vsak takšen. Toda sprotno kultiviranje, gojenje smisla za distinkcijo, odpiranje skoz povezovanje, komunikacijo na različnih ravneh, tudi z državo in s kulturno politiko aparatčikov, ki boječ se za lastne pozicije sicer “ne slišijo”, a se politično korektno pretvarjajo, da niso gluhi (se pravi, da je vendarle podprt tudi iz javnega kulturnega proračuna), za zdaj iz Cerkna delajo v tem trenutku najbolj vitalno programsko enoto “drugih godb” v Sloveniji. Cerkno se s tem festivalom internacionalizira, postaja bolj svetovljansko, kakor je že bilo v časih herojske partizanske Bolnice Franje.

In končno postavlja “nemogoče” zoprno vprašanje, ki se v loku vrača v “center”: koliko takšno Cerkno lahko (že) povratno vpliva na anemičen center, na dogajanje v Ljubljani, delno tudi v Mariboru. Ali se mestni škrici lahko česa naučijo, strategije, vztrajnosti? Ali pa grejo enkrat na leto – na posamične koncerte pozimi se zapeljejo redkokdaj – uživat v rajski jazzovski enklavi in okoliški naravi. Eno je gotovo, tjakaj ne hodijo več privzdignjenih nosov.

Letošnji festivalski program. Obeta. Nekaj je starih gostov, a to še ne pomeni, da srečanja z njimi niso vznemirljiva: kitarist Igor Bezget s skupino, bobnar Zlatko Kaučič s klasičnim jazzovskim triom, Madžar v Parizu “coltranovskih potez” in emocionalnega naboja Akosh v duetu z bobnarjem, subtilni trio Sync newyorškega pihalca Neda Rothenberga, vnovič strunar Eugene Chadbourne v družbi z nekdanjim bobnarjem Franka Zappe Jimmyjem Carlom Blackom, okrepljen s pianistom Patom Thomasom, freejazzovski pihalec Marco Eneidi.

Prvič videni in slišani bojo: nizozemsko-ameriški-nemški sekstet All Ears z upičeno kompleksno bop godbo (med muzičisti so pianist Michiel Braam, saksofonist Frank Gratkowski, trobentar Herb Robertson in basist Wilbert de Joode), Bošnjak v eksilu Bojan Zulfikarpašić, s svojo klavirsko obsesijo krasen pianist impresionističnih melodičnih potez in monkovskega iskanja, in za nameček še makedonski trobilski Čerkezi Orkestar.

Ičo Vidmar