Joe Cocker

Zadnje desetletje

Tale zapis ni ravno kak splošni prerez. Noče biti. Zdi se mi, da tega pri Cockerju ni treba več početi. Rodil se je, nekaj malega šolal tudi, potem pa je … pel. Je pa zanimivo ponovno pretuhtati, kaj je počel zadnja leta. Ker namreč zadnja leta stare ptice počnejo čudovite stvari. Stara drevesa so vedno močnejša in stare reke vsak dan širše, je pel John Prine v pesmi Hello In There. Stari ljudje postanejo osamljeni, je dodal. Morda bi moral še dodati: stare legende pa prašijo riti!

Nova plošča Joeja Cockerja je ponovno pošteno osvetlila njegove bluesovske in soulovske korenine.

»Ta fant spi z mojimi ploščami!« je nekoč o Cockerju povedal Ray Charles.[1] To je verjetno držalo in nič hudega, da (če) je bilo tako. Glasovna podobnost z Rayem Charlesom ni bila nikoli prva stvar, ki bi se je spomnili pri Joeju Cockerju. Vedno nas je bolj zanimalo to, kako zna, s kakršnimkoli glasom že, izbrati pesmi, ki mu pristajajo, in jih poosebiti. Pa najsi bodo priredbe uspešnic brata Raya, pesmi Beatlov, popevke, blues ali kaj šestega.

Tokrat ne bomo lajnali o Woodstocku in o zadetih sedemdesetih letih, ampak se bomo posvetili bolj ali manj zadnjemu desetletju in še malo Cockerjevega dela. Po uspešnih albumih Unchain My Heart (1987) in One Night Of Sin (1989), na katerih se je spet najbolje izkazal prav v priredbah pesmi svojih herojev (obe naslovni), se je te smeri držal (večinoma) tudi naprej. Prva pomembnejša zadeva, ki jo je naredil v novem desetletju, je bila odmevna plošča Night Calls (1992), s katere si bo treba zapomniti predvsem priredbo Lennonove You've Got To Hide Your Love Away, tej pa je sledila priredba Hiattove Have A Little Faith In Me (1994). Hiatt je bil in je še vedno zelo zavezujoč avtor in z omenjeno priredbo je Cockerju spet uspelo prepričljivo ujeti obe vrsti duha, preteklega (Hiatt premore močan (avtorski) zgodovinski glasbeni spomin) in sedanjega (Hiatt je z obema nogama (avtorsko) trdno v komentiranjih vsega, kar se (mu) dogaja zdaj). Na vso srečo ni Cocker nikoli rinil v komercialno popevkarstvo po vsej sili in si je vedno znal vzeti čas za spoštljiv postanek ob vsem, kar je bilo vrednega v preteklosti, in tistim, kar aplicira nanjo v sedanjosti. Morda je bila leta 1994 večja uspešnica njegova priredba pesmi Summer In The City Lovin' Spoonfulov (z istega albuma), a naslovni pesmi je bil cockerjevski čas bolj naklonjen. Čeprav je Summer prišla s starejšega, zelo pretanjenega nakovala Johna Sebastiana. Spominjam se, ko sem v Angliji poleti 1994 kupil malo ploščo Summer In The City. Aha, Cocker je spet na svojem tiru, sem si dejal, in potem malo ploščo s precejšnjo radostjo podaril bratrancu, sebi pa kupil kar album. Have A Little Faith sem slišal po Summer, če ne drugje, v menzah in kinodvoranah. Za radio nisem imel kaj dosti časa. Ampak sem vedel: ko neko pesem začnejo vrteti v kinu, je to to. Podobno so v Ljubljani v Bežigradu zvrteli skoraj celotno ploščo Leonarda Cohena, The Future (1992). Ni zlomka, da je ena njegovih najboljših!

Organic je leta 1996 prinesel nekakšen prerez Cockerjevih korenin – od Delta Lady, Bye Bye Blackbird (ali se spominjate različice Trinija Lopeza?), You Are So Beautiful do You Can Leave Your Hat On Randyja Newmana, ki jo vedno povezujem s Cohenovo Don't Go Home With Your Hard-on. Zdi se mi, da je Cohenova nekakšno logično nadaljevanje Newmanove. Kakorkoli že, izkazalo se je, da je zbirka Organic precej dobro namerila, kar zadeva Cockerjev ugled v deželi bluesa. Predvsem je bila umazana. Ja, tudi You Are So Beautiful je precej ostra pesem, kljub baladnosti. Način, na katerega jo Cocker poje, ji takoj odvzame vse bistvene sentimentalne poteze, sploh pa prvine solzave ljubezenske popevke. O teh ni govora!

In po treh ploščah s tako zanimivo in ostro »koreninsko« naravnanostjo je moralo spet priti do ublažitve sunka. Plošča Across From Midnight (1997) je Cockerju prinesla še eno pop uspešnico N'Oubliez Jamais, ki se je veselo vrtela (med drugim) v vseh mariborskih menzah, v katerih sem tisti čas jedel. Spominjam se, da sem zraven bral nekaj o fonetiki, germanistika je pač zahtevna reč, pa še osnove francoščine sem lahko obnavljal. Morda tole zveni malce sarkastično, ampak ni mišljeno tako. Plošča Across The Midnight je bila logična in potrebna poteza. Joe Cocker je seveda najprej pevec. Nekdo, ki mu lahko zaupaš najrazličnejše gradivo in veš, da bo še tak pop spremenil v zelo prebavljiv (kvazi? no ja, tokrat) blues. »Rodil sem se tako, položaj mi bil je dan / na ta svet sem bil z zlatim glasom poslan …«[2] je svojčas pel Cohen, medtem ko lahko pri Cockerju pozabimo na ost v verzu in »zlat« razumemo tudi … hja … morebiti komercialno, vsekakor pa »ravno prav hrapavo«. Ravno prav sem kadil in pil, bi lahko rekel Cocker, čeprav je Tom Waits dokaz, da lahko mirno tudi presežno kadiš in piješ – določen čas.

Koga bo morda iritiralo, da toliko omenjam Cohena. Cocker je naredil izredno kvalitetno različico njegove pesmi First We Take Manhattan in jo leta 1999 postavil na čelo albuma No Ordinary World. S tem mu je takoj porezal polovico siceršnje precejšnje popovske naravnanosti in ga naostril. Pa malce je poskusil s soulom. Ne, Manhattan je ostal najbolj v spominu, čeprav (pre)velika uspešnica ni bil. Američani so se že začeli bati za Manhattan, Evropejcem pa je začelo že iti na živce, da je Berlin vedno šele drugi. Ko je prišlo leto 2002, se je izkazalo, da je podobno mislil tudi Cocker, saj je z albumom Respect Yourself spet malce opilil robove. You Can't Have My Heart mi je še vedno všeč. Zdi se mi nekakšen podaljšek Lovettove Give Back My Heart iz leta 1987.

Če zdaj pogledamo na desetletje, ki smo ga obdelali, se nam Cocker spet prikaže v zelo široki in svetli luči. Širina njegove glasbene zavesti in njegovo delo v zavesti poslušalstva je v devetdesetih in v novem tisočletju dokončno zacementiralo to, kar je bilo jasno že desetletja prej: Cocker lahko od vreščečega bluesa skoči v prijetni lahkotni pop, pa bo slednji še vedno ravno dovolj oster, da bo s tistim vreščečim od prej (bluesom) obdržal temelje njegove glasbe tam, kjer morajo biti, namreč zavedajoč se izročila in njegovega pomena v sedanjosti. Hkrati pa po možnosti čim več prijetne glasbe. To dokazuje tudi zadnji studijski album Heart and Soul, ki je sicer vsaj po mojem mnenju eden njegovih najboljših doslej. Na njem je vse to, kar omenja naslov, ampak se ne bi toliko omejevali na naslov, kot na to, kaj prinaša album. Ko smo že mislili, da One po Johnnyju Cashu ne more zapeti nihče več, jo je zapel Cocker. V pesmi sicer ni niti približno toliko bolečine in »starosti« kot v Cashevi različici, je pa tiste vrste pretresljivost, ki bi jo pesmi pridal brat Ray, če bi še živel. Pesem postane črna, no. V izvirni različici je malce, za ščepec gospelovskega občutka, a kljub temu predvsem pop rock. Pri R.E.M. je pop. Pri Cashu je Gospel. Gospel. Pri Cockerju je blues, vendar ne »trujeni« blues, kot ga je zaznati v gospelu Johnnyja Casha, ampak »holler«. Da ne govorim o tem, da je Cockerju uspelo na eno ploščo prepričljivo spraviti tako Lennonovo Jealous Guy kot eno najlepših balad devetdesetih let in pesem, ki je precej zaznamovala mojo generacijo, Everybody Hurts. REM v »omehčani« izvedbi, so pravili takrat. Postavite zraven Find The River z iste plošče – in je mehkobe hitro konec, če je je sploh kaj.

Ja, in poleg Jealous Guy, Hurts in One se znajdeta še I Put A Spell On You IN Chain Of Fools. Pa imate ves spekter soula zadnjih štiridesetih let, recimo. Naslov albuma ni naključen. Zelo dobro premišljen je.

Cockerja si bomo z zanimanjem ogledali in slišali; letošnje leto je nasploh leto legend, tudi za Slovenijo.

Matej Krajnc

Viri: diskografija Joeja Cockerja 1968–2004

www.amazon.com

www.cocker.com (uradna stran)

Opombi:

1 Charles, Ritz. Brat Ray. MK, 1990. Prevedel Jure Potokar.

2 L. Cohen. I'm Your Man. 1988. Tudi v: Stolp pesmi. KUD F. Prešerna, 2004.