Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Kaja Šivic, prevod: Janja Lebar

Trinidad Huerta

Kitarski duo

Duo mladih kitaristov Trinidad Huerta prihaja iz španske province Alicante. Evaristo Valentí in Fernando Espí sta uspešna solista, nagrajenca tekmovanj, nekaj let tudi že pedagoga.

Posebej pomembna dejavnost je njuno skupno muziciranje, ki je posledica veselja do komorne glasbe in njunega spoštovanja do izvajalskega sloga in zvočnih značilnosti originalnih glasbil. Evaristo in Fernando igrata na kopiji kitar Lacôte (1815) in Juana Antonia Lorce (1847), kakršne so uporabljali kitaristi 19. stoletja, na primer znamenita Fenando Sor in Dionisio Aguado. Duo Trinidad Huerta bo od 7. do 9. julija koncertiral v Kopru, Ljubljani in Mariboru. Pogovarjali smo se po elektronski pošti.

Ob predstavitvi vajinega dua se najprej porodi vprašanje o imenu in zanimivih glasbilih, na katera igrata. Ali je oboje povezano in opredeljuje tudi izbiro in izvedbo repertoarja?

Fernando: Seveda.Ime sva si izposodila pri kitaristu Franciscu Trinidadu Huerti iz devetnajstega stoletja, ki sodi v skupino takratnih “manjših” kitaristov, vendar ti predstavljajo most med slavnimi Sorom, Giulianijem, Carullijem ... in Tárrego. Trinidad Huerta je bil znan kot velik virtuoz, predvsem pa kot neumoren popotnik in prvi španski kitarist, ki je nastopil v ZDA. Družil se je z mnogimi znanimi osebnostmi, na primer z Victorjem Hugojem, Larro in Berliozom, ki so ga občudovali. Najin duo se je osredotočil na evropski repertoar devetnajstega stoletja, zato sta glasbili, na kateri igrava, kopiji originalov tistega časa in dajeta zvočni občutek, ki naj bi bil najbližji tistemu iz časov Trinidada Huerte. Namen dua je ponuditi repertoar, ki so ga v obdobju, ko je bila kitara kot instrument občasno zaničevana, malokrat javno izvajali.

Evaristo:Prvi vtis o teh kitarah med tistimi, ki jih ne poznajo, je, da je igranje nanje lažje, otročje lahko, vendar je z glasbenega stališča resnica veliko kompleksnejša. Ta glasbila ne dovolijo modernega načina igranja, ker v tem primeru zvenijo zelo slabo. Slog moraš razumeti z drugega zornega kota in z glasbili tistega obdobja je to veliko bolj naravno. Mislim, da naju je igranje na ta glasbila naučilo razumeti dela obdobij, ki jih zajemava v repertoarju.

Kje najdeta skladbe za svoj repertoar? Obstaja dovolj literature za tako specializiran duo? Pišejo ali prirejajo za vaju morda tudi kakšni sodobni skladatelji?

Fernando:Dela najpomembnejših skladateljev tiste dobe so izdana. Obstaja veliko zanimanje za tisk še neizdanih skladb, igrava tudi rokopise skladb, ki jih najdeva v knjižnicah in po internetu.

Evaristo:Kot pravi Fernando, je najboljše že izdano. V 19. stoletju je bila kitara, razen v pomembnih izjemah, glasbilo ljubiteljev, in ti so za skladbe prosili skladatelje, ki so bili ponavadi tudi sami interpreti. Najdemo lahko na primer arije najbolj znanih italijanskih oper ali delov Haydnovih, Mozartovih in Beethovnovih skladb v priredbi za duo, ker je takratna družbaza to prosila.

Kaj vaju je prepričalo, da sta se odločila za muziciranje v duu? Kako vama to uspeva ob solističnem nastopanju in pedagoškem delu?

Fernando:Igranje v duu poveča kitaristove sposobnosti, dovoli ti spoznati več repertoarja, predvsem pa z nekom deliš ure vadbe in potovanj. Duo je zelo pomemben dodatek k moji izobrazbi, dobiti mnenje drugega kitarista te profesionalno obogati kot glasbenika in kot učitelja glasbila.

Evaristo:Poleg tega, kar pravi moj kolega, se moramo zavedati, da je najin glavni in prvotni cilj zabavati se ob tem, kar nama ugaja. Ko sva se spoznala, sva videla, da imava podoben okus in da iščeva enake stvari, tako da sva se odločila poskusiti. Resnično sva se zabavala, vse se je uredilo preprosto, zelo hitro in brez težav, in to je razlog, da še vedno vztrajava. Uspelo nama je oblikovati enovito skupno idejo, kar je resničnotežko.

Kot solista sta na državnih in mednarodnih tekmovanjih dosegala lepe rezultate. Kako pomembna so tekmovanja za vajini karieri?

Fernando: Čeprav to ni dejavnost v glasbi, ki mi je najbolj pri srcu, so bila zame tekmovanja zelo pomembna, saj so mi ponudila priložnost za nastopanje v mnogih državah, kjer sem spoznal veliko znanih ljudi iz glasbenega sveta.

Evaristo:Resnici na ljubo mi tekmovanja nikoli niso bila res všeč. Priznavam, da z njimi napreduješ, vendar če moram v finalu izbrati med Bachom in Beethovnom, izločiti enega izmed njiju, pomeni razbiti zgodovino glasbe na tisoč kosov. Tistih nekaj tekmovanj, na katerih sem sodeloval, se mi ni zdelo blizu moji glasbeni poti in temu, kar mi v glasbi in interpretaciji ugaja, tako da nimajo v “moji karieri” nobenega pomena.

Ali kot pedagoga spodbujata učence h komornemu muziciranju, k igranju v kitarskem duu, triu ...?

Fernando:Seveda. Komorna glasba je osnova za vse glasbenike in še posebej za kitariste, ki so večinoma usmerjeni v solističen repertoar in jim zaradi pomanjkanja izkušenj pogosto primanjkuje glasbeni občutek za igranje v skupini.

Evaristo:Ko kot študent prvič začutiš, ko igraš z več ljudmi, da si sposoben združiti glasbeno idejo, te to veliko bolj motivira kot solistično igranje. Skupno muziciranje pojmujem kot bistven del kitaristovih potreb. Poleg tega je zelo zanimivo, da v skupiništudentom lažje uspe pozabiti na fizično plat izvajanja in misliti zgolj na glasbo.

Kaja Šivic

prevod: Janja Lebar