Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: BIGor

Leningrad

Ljudska kletvina

Ali ste ognjevit rusofil? Vam je Moskva–Petuški zakon? Potem nikar ne preslišite skupine Leningrad, ki je koristna tudi za študente ruščine. Poulična govorica in nebrzdana ruska kri nam razkrivata realni obraz današnje Rusije.

Punkovsko ciganska kabaretna balkanska atrakcija Gogol Bordello je pred časom na spletni strani prijavila, da so zanje Leningrad »pizdjec«. Konkurenčna nota izraža v podtonu simpatijo do te skupine iz St. Peterburga, ki je od ustanovitvenega leta 1997 do danes prerasla v eno največjih glasbenih zvezd na ruski polobli sveta. Obe skupini imata veliko podobnosti. Razvratna besedila, nabrita glasba, umazan jezik, koncerti, ki so vse prej kot komorna zabava, in žuri, ki jih ne smemo zamuditi, so jim skupna lastnost. Tako kot pooseblja Gogol Bordello ukrajinski kozak iz New Yorka Eugene (Jevgenij) Hütz, pooseblja skupino Leningrad Sergej Šnurov, bolj znan po vzdevku Šnur (tj. vezalka). Če je Hütz že nekaj let zvezda newyorškega undergrounda z zloglasnimi balkansko ciganskimi kazačok raï flamenco didžejevskimi žuri, je Šnur nekaj podobnega v domačem Peterburgu. Ob nenehnem preklinjanju, škandalih, tožbah, provokacijah, izpadih se Šnur ni ustoličil zgolj kot svojeglavi ekscentrik, ampak je postal tudi svojevrstna pop eminenca ruske popularne kulture. Priljubljen je kot radijski voditelj na peterburškem Našem radiu, s filmskimi vlogami se je tudi dokazal, številne glasbene nagrade je že takoj po podelitvi neznano kam založil. Ob številnih stranskih projektih pa je skupino Leningrad naredil za eno največjih skupin ruske popularne glasbe našega časa.

V Sovjetski zvezi je bilo strogo prepovedano javno preklinjati in temu moralnemu kodeksu države so ruske oblasti ostale zveste do današnjih dni. Zato ni čudno, da so »umazana« besedila Šnura še vedno svojevrsten tabu, cenzurirana po radijskih valovih, sprejeta kot gola provokacija, s katero naj bi skupina dvigovala svoj »rating«. Vendar pa skupina s Šnurom na čelu odgovarja, da uporablja samo vsakdanji pogovorni jezik, ki ga je slišati v parlamentu, na ulici, v trgovini, na kmetih, za šankom, in je takšen, kot je, samo zato, ker je na meji med smrtjo in življenjem, zato ker nikoli ne veš, kdaj boš izginil. Ruski politični oligarhiji nikakor ne ustreza ta politično nekorektni, ljudski vokabular. Tako jim je župan Moskve Lužkov celo prepovedal koncerte v Moskvi, kjer nastopajo bolj redko in še takrat, ko nastopijo, gre bolj za tajne nastope, koncerte od ust do ust, za prijatelje. Tudi drugod imajo težave in mestne oblasti jih niso povsod vesele, vendar v nekdanjem Leningradu in tudi drugih ruskih mestih polnijo dvorane, celo stadione. Njihove plošče gredo za med. In ni jih malo, na spisku jih je že deset. Letos je skupina izdala novo ploščo skupaj z britanskimi kabaretnimi Tiger Lillies, s katerimi ima prav tako veliko skupnega.

Charles Bukowski, Elvis Presley, Tom Waits so le nekateri zahodni vplivi, ruski pa se skrivajo pod imeni Pugačeva, Jelcin, hm!, in Leščenko, Vertinski in predvsem Arkadij Severni, ki je tudi v Rusiji že skoraj pozabljen pesnik. Njihove urbane romance so vedno polne veselja, hedonizma in sarkazma ter so tako blizu igri s hudičem in tudi zabavljanju, ki ga pri nas uprizarjajo ormoški Pridigarji. Da, Leningrad so ska skupina! Še ne preverjena legenda pravi, da je v Rusiji toliko ska in reggae skupin, ker je bil rock and roll v sovjetskih časih prepovedan, ker pa sta bila ska in reggae s prijateljskega jamajškega otoka, ju niso preganjali. Prvi ruski ska in reggae bendi so se pojavili že v 70. letih. S peterburško novodobno ska punkovsko sceno smo se pri nas že seznanili, med drugim ob obisku skupine Spitfire, ki ob projektu The St. Petersburg Ska-Jazz Review tvori tudi pihalno okostje Leningrad, skozi katere so šli že številni glasbeniki. Vseh se Šnur ne spomni več, kot se ne spomni pogodb, s katerimi je predal avtorske pravice za skladbe s prvih albumov založbi Gala Records, s katero zadnja leta traja in traja tožarjenje na sodišču.

Danes 32-letni Sergej Šurnov se je iz urbanega izrodka spremenil v »faco« scene, v kolovodjo, ki se ob opisovanju socialne tragikomedije ruskega vsakdana vedno bolj oglaša tudi s političnimi komentarji in pozivi. Kot zvezdnik je dobil neverjetno vplivno moč, ki jo vestno izkorišča, čeprav je na državni ravni še vedno težko karkoli premakniti. Gre bolj za civilnodružbeno obliko pritiska. Tako je konec lanskega leta s pevcem Aleksandrom Vasiljevom iz skupine Splin spisal pismo beloruskemu samodržcu Aleksandru Lukašenku z zahtevo po izpustitvi Valerija Levonevskega in Aleksandra Vasiljeva, ki sta bila lani jeseni obsojena na dve leti zapora zaradi žalitve predsednika s prvomajskimi letaki, s katerimi sta sodržavljane pozivala k protestu proti oblastem. Amnesty International, ki je posredovala to pismo, še danes ni dobila nobenega odgovora.

S svojo godbo in pozo igra Šnur z Leningrad igro, ki jo je v času socializma igral priznani in priljubljeni kantavtor Visocki, ki je bil tudi cenzuriran, prepovedan in še danes velja za sovjetskega disidenta. Prav tako politično nekorektni in disidentski so danes Leningrad, ki z imenom razgaljajo svoje korenine. Otroci socializma se v času divjega kapitalizma in vladajoče politične oligarhije ne počutijo varne. Četudi so zvezde, jim ne preostane drugega, kot da vse skupaj pošljejo k vragu z mastno in jedko kletvico. Info: www.shnur.de.

BIGor