Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Dario Cortese

Mike Watt

Skušal sem uglasbiti pekel

Mike Watt je eden najznamenitejših basistov ameriškega (alter) rocka. V prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je s kitaristom D. Boonom in bobnarjem Georgem Hurleyjem igral v legendarnih Minutemen, nato do leta 1994 v fIREHOSE in zatem v različnih solističnih projektih. S Kiro, nekdanjo basistko Black Flag in bivšo ženo, že 20 let igra v duu Dos. Sodeloval je s Porno for Pyros in Banyan, zdaj je član oživljenih The Stooges.

V Ljubljani je nastopil z zasedbo Mike Watt + The Secondmen (bas, orgle, bobni), s katero je uglasbil nič manj kot »punk opero«, ki vsebinsko – vzporedno Dantejevi Božanski komediji – temelji na izkušnjipekla, vic in nebes med boleznijo, med katero je stal na robu smrtnega brezna. Glasba je temu primerna.

Ni bilo enostavno. Kajti v rocku smo vajeni vsaj prikimavanja, če že ne poskakovanja na ritem »en-dva-tri-štir'«, tule pa ... Tri-, pet- in sedemčetrtinski ritmi niso povsem običajna rockovska zadeva, ne. Koncert, ki je 13. aprila v ljubljanskem Ortu z njimi trgal redkobesedno poslušalstvo, je bil nekaj še manj običajno rockovskega. V bisu smo sicer slišali nekaj klasičnih 4/4 skladb, med njimi energične izvedbe komadov C.C.R., Minutemen in Pop Group, ampak jedrni del koncerta ... Glasba je verna vsebini in večidel, tako z ritmi kot zvočnostjo, težko oprijemljiva in neopredeljiva; tudi v živo sledi zaporedju skladb na zadnjem Wattovem albumu z naslovom The Secondman's Middle Stand. Ljubljanska izvedba bi bila lahko glede na studijsko različico kompaktnejša, vendar gre takšen vtis morda na račun izrazite strukturne natrganosti glasbe. To vsekakor ni bil običajni rock koncert s komunikacijo, ki smo je vajeni. Zaradi izrazite pripovedne vsebine je bil zvok Wattovega sicer vse prej kot običajnega basa pogosto v obrobni vlogi, zato pa so se ob zanalašč manjkajoči kitari namesto nje kot pripravno hrupno rockovsko glasbilo toliko bolj izkazale orgle. Bobni pa ... Menda je prihodnost rocka v neparnih ritmih. Za klasično rockovsko občinstvo to ni enostavno, njihov učinek je pa kljub temu ali prav zato močan.

Mike Watt je pred koncertom povedal nekaj o svojem najnovejšem projektu, o minulih dveh desetletjih in pol glasbenega ustvarjanja, o vlogi basa v rocku, o glasbi, ki se bo še trgala izpod njegovih prstov, in še o čem. O vsem drugem pa govori Wattova spletna stran (www.hootpage.com), ki jo ustvarja in ureja sam po izvornem punk načelu, po katerem so svojčas nastajali fenzini: »No middlemen.«

Mike Watt and the Secondmen ... Ali se ime navezuje na Minutemen?

Ime Minutemen izhaja iz revolucije, ameriške revolucionarne vojne; pomeni, da si pripravljen v minuti, tako rekoč v trenutku. Zdaj, v mojih srednjih letih, imam jih 47, pa pomeni, da v sekundi, še bliže trenutku. Kajti zadnji album je opera o bolezni, zaradi katere bi skoraj umrl, res ni manjkalo veliko. Predhodni album, Contemplating the Engine Room, je imel prav tako značaj opere, le da je bila o preteklosti. Zato sem naslednjo ploščo hotel narediti o sedanjosti. Ker ko si bolan, je vse, kar imaš, trenutek. Ni preteklosti, ni prihodnosti, ni prostora za želje. Iz tega izvira second-man.

Kako je, ko greš na koncertu vedno znova skozi lastni pekel v nebesa?

Grem skozi proces ... Bolezen, zdravljenje, in paradiž, ko spet igram bas in kolesarim. Prej mi je bilo zelo težko, 14 mesecev sem bil na turneji z Engine Room, prvo opero. Težko mi je bilo, ko je D. Boon vsak večer umrl v prometni nesreči, spet in spet.

Ampak zdaj si vsak večer znova bolan ...

Ja, težko je tudi to, ampak velika razlika je, da ima ta srečen konec. Začnem z bolečino, ampak vsaj na koncu sem ... Pelikan. Ali veš, da se pelikani oglašajo samo, ko so mladiči? Potem onemijo. Podobno Dante, ko pride v nebesa, ne more najti primernih besed, ostane brez besed. Sam pa ... V bolezni, sredi življenja, kaj vse sem še hotel narediti ... Glasbo, plošče, turneje ... To je bilo enostavno preveč, da bi lahko opisal, ko sem se izvil iz nje.

Vendar to naredi glasba?

Vsekakor.

Zelo drugačna je od tega, kar si igral do sedaj. Skladbe so dolge, besedila je veliko ...

Skladbe so morale biti dolge, ker je bolezen takšna. Traja neskončno, čas se ustavi, zgosti v trenutek; vse, kar imaš, je le obnavljajoči se trenutek. Sekunda traja minuto, minuta traja celo leto ... Dve bolečini sta, ena peklenska, bolezen, brez upanja, zares na tleh. Druga, med ozdravljanjem, boli še bolj, ampak gre na bolje.

Kaj pa petčetrtinski in drugi za rock neznačilni ritmi ... Kako si prišel do njih?

Ker je bilo vse skupaj tako ubrisano. Ampak postali so prispodoba za srednja leta. Vedno sem razmišljal v okvirih mlad – star. Ampak srednji, srednja leta? Čudno. Zato sem hotel čudne ritme. Zame ... Težava je v tem, da sem bil v Minutemen, v punk rocku. Glasbo smo delali prvenstveno zase, ne za druge, in ne vem, če se pomen teh ritmov lahko »prime« na način, ki ga imajo zame.

Ampak Minutemen in Firehose so bili odmevno sprejeti ...

Ja, ampak nismo vedeli, da se bo kaj takega sploh zgodilo. To je bilo veliko presenečenje.

Glasba na novi plošči je zelo različna od dosedanjega ustvarjanja. Morda izrašča iz drugih glasbenih tradicij?

Misliš »prog«? Skušal sem uglasbiti pekel in nisem našel nobene boljše možnosti, kot da sem se navezal na progresivni rock, fusion ... Vse, kar slišiš na plošči, je sredstvo, da povem zgodbo. Glasba je sredstvo, številke in ritmi so sredstvo; pet, sedem, devet ... Tri. Tudi Dante je veliko uporabljal tri. Ne le ritmi, tudi ponovitve, nekatere dele ponovimo sedemkrat, druge petkrat, ene trikrat. To je bila teorija, po svoje sem s tem hotel priti ven iz svojega sveta, ker izkušnja bolezni ni bila iz tega sveta.

Ampak praksa se je izkazala za zelo močno!

Ja, ker sta druga glasbenika na plošči, Trebotic in Mazich, pristaniška delavca. Delavca sta, nakladata in razkladata ladje. Nista profesionalna glasbenika, to je bila prva plošča, ki sta jo posnela. To je tradicija Minutemen ... San Pedro je delavsko mesto, pristaniško mesto. Igral sem s številnimi glasbeniki; L. A. je velikanski, ampak predolga vožnja je do tja, zato sem si tokrat rekel: »Hočem igrati s fanti iz mojega kraja, posneti ploščo v mojem kraju, da se med snemanjem ne vozimo preveč sem in tja.« L. A. ni nič drugega kot 150 mest na kupu, nobenega prostora med njimi. 850 kilometrov zabasanih avtocest.

V punku in alter rocku si dejaven dve desetletji in pol. Kako vidiš vpliv prve polovice osemdesetih let in bendov SST na to, kar je prišlo kasneje: grunge, Nirvano in vse?

To obdobje je splošno spregledano. Knjige o rocku gredo, Sex Pistols ... Nirvana. Nič vmes. Ampak bili smo vmes. Nočem se zdeti ego manijak in se hvaliti, kako vplivni smo bili, ker moraš o tem vprašati mlajše bende. Ampak prav ti mi pravijo, da so poslušali te plošče in da so vplivale nanje. Razlika je bila ta, da je bila ameriška punkovska scena zelo majhna, ni bilo tako kot v Angliji. Ostali smo majhni, tako smo se naučili pristopa »naredi sam« (do-it-yourself), zanesli smo se sami nase. Ni bilo nobenega, ki bi lahko pomagal. Black Flag so s turnejami takrat dobesedno začrtali vzorec na karti ZDA, po katerem so kasneje šli drugi bendi in po katerem potujejo še danes. V Evropi je bilo drugače, koncertne smeri so živele morda že od šestdesetih let, v ZDA se je veliko izgubilo, dokler jih niso na novo potegnili Black Flag. Mesece dolgo so bili na turnejah. Razen tega jih rockovski klubi velikokrat sploh niso vzeli, zato so igrali po dvoranah, kjer se sicer sploh niso dogajali koncerti. In tako ... Velikokrat smo bili z Black Flag na turneji v istem kombiju. Hüsker Dü, Meat Puppets ... Vsi smo bili del tega ... gibanja. Pravim gibanja, ker smo zelo vplivali eni na druge. Nismo hoteli kopirati drugih ali zveneti podobno, ampak ko smo slišali, kaj počne drug bend: »O, to je zanimivo, vi ste naredili to, mi bomo pa to ...«

Ali se je kaj podobnega zgodilo še kasneje v ZDA?

Kasneje so to pobrale velike založbe, začele so ustvarjati bende, skovale so oznako alternative, skušale so narediti isto, kar je bil v zgodnjih časih punka new wave. Prisvojile so si vse to. Ampak če pogledaš nazaj, Pat Boone je prodal več izvodov Tutti Frutti kot Little Richard, ne? Tako gre morda za tradicijo prisvajanja majhne scene. To vidim tako, ker kako lahko ... To je najslabša verzija Tutti Frutti, ki je bila kdaj posneta, prodajala pa se je najbolje? Velika industrija, promocije ... V današnjih časih pa MTV, vsi mogoči videi, radio Clear Channel, vsi zelo monopolistični.

Gotovo se zaradi tega še naprej tako navdušuješ nad pristopom naredi sam, do-it-yourself?

Ja. Na turnejah sam vozim kombi. Nikoli nisem imel menedžerja. Kajti včasih je to delovalo. Zakaj ne bi delovalo tudi zdaj? To je moja teorija.

Tvoja praksa, pravzaprav.

Ampak takrat je bila teorija. Pragmatična, ker ni bilo nobene podpore.

Kako pa se počutiš sedaj, ko si končno najmlajši v bendu?

Oh, Stooges. To je čudno. Prvič, res. Ampak prepričan sem, da se ne moreš vsega naučiti, če si vedno šef. Včasih je dobro, da si ob strani, da pomagaš. To izkušnjo sem imel najprej s Perryjem Farellom v Porno For Pyros, potem z J. Mascisom v The Fog. Zdaj v Stooges. Tako se veliko naučim. Na drugi ravni pa ... To je glasba, ki sem jo poslušal kot deček, pred punkom! 16 smo bili stari takrat. Če bi mi D. Boon rekel, enkrat boš igral z njimi. Mislim ... In zdaj sem tu. In veš kaj? Velik delež k temu je prispevala moja bolezen. Ja, zato ker sem po operaciji, z vsemi temi cevkami v meni, tako opešal, da nisem mogel več igrati basa. To je bilo prvič od mojega 13. leta, ko me je Boonova mama pripravila do tega, da sem začel igrati bas. Ko so mi pobrali cevke ven in ko so se rane zacelile, sem spet vzel bas v roke in nisem mogel igrati. Atrofija, nobene moči! Torej, v glasbi Stooges pa ni veliko sprememb in ... Little Doll, znova in znova. Pokličem J. Mascisa, zakaj ne bi imela nekaj koncertov v New Yorku, na katerih bi igrala samo priredbe Stooges? Potem vprašam Stephena Perkinsa, iz Porno for Pyros, naredimo nekaj koncertov s priredbami Stooges na zahodni obali. In smo jih, in še zelo zabavno je bilo. Malo sem se že okrepil, še vedno sem se moral opirati na ojačevalec, ampak šlo je. Potem z J. Mascisom posnamemo album – in zdaj sem v The Fog, na turneji. Pa reče, zakaj ne bi na koncertih igrali tudi nekaj komadov Stooges? Okay. In smo v Ann Arborju, v Michiganu. Hej, saj poznaš Ronnyja (Rona Ashetona)? Zakaj ga ne pokličeš, naj igra z nami? V redu, in ... Zakaj ne bi šli skupaj v Anglijo, kjer ima The Fog nekaj koncertov? Prav.

Potem pa Sonic Youth povabijo na All Tomorrow's Parties v Los Angelesu. Zakaj ne pridete, ampak pripeljite s sabo Scottieja (Scotta Ashetona) za bobni? Ampak Scott nima bobnov; okay, si bomo sposodili ene. Torej, tako igram z dvema članoma Stooges. Potem pa je neka podelitev nagrad v Hollywoodu, pa me pokličejo, zakaj ne bi zaigrali nekaj komadov Stooges, ker je Iggy v žiriji in bi lahko pel z vami? In tako zdaj igram s tremi. Ne mine dolgo, ko me Iggy pokliče in pravi, spet bi rad nastopal s Stooges in Ronnie pravi, da si ti pravi basist za nas. Tako smo od leta 2003 imeli s Stooges 27 koncertov. Morda bolezen sploh ni bila tako slaba in je s sabo prinesla tudi nekaj dobrega. Življenje je nepredvidljivo.

Tudi tvoja glasba je nepredvidljiva. Čeprav izhajaš iz tradicije kratkih, manj kot minuto dolgih komadov, si zdaj pristal na pet- in šestminutnih epopejah. Kako kaže v prihodnje? Bo na vrsti spet kaj krajšega, hitrega?

Torej, ena stvar: ko sem ležal v bolniški postelji in umiral, sem veliko obžaloval, zakaj nisem naredil te, tiste plošče. Ko sem se izmazal, sem si res obljubil, da bom vsako leto ali na leto in pol posnel novo ploščo. Razen tega so naju z Georgem Hurleyjem trikrat nagovorili, da sva igrala komade Minutemen, kot duet. Dvakrat na All Tomorrow's Parties in enkrat v San Pedru, za mularijo, ki se v času Minutemen še rodila ni. Tako sem se moral na novo naučiti pesmi, ki jih nisem igral že 20 let. In bilo je zanimivo, zelo zanimivo! Rekel sem si, všeč mi je to, na naslednji novi plošči bo 37 kratkih kosov.

Kaj pa Dos?

Še tri skladbe posnameva – in četrti album bo gotov. Izšel bo verjetno jeseni pri Kill Rock Stars, odlični založbi iz Olympie, v Washingtonu. Rad bi naredil tudi turnejo z Dos, če si bo le Kira lahko vzela čas; zelo zaposlena je z urejanjem zvoka za filme, ampak jo Dos še vedno zelo privlači. Tudi meni je duo zelo všeč; je tako drugačna glasba, samo dva basa. Nobene skrivnosti, nobenega skrivanja – tam si, gol.

Ali se je vloga basa v rocku v zadnjih letih kaj spremenila?

Mislim, da zelo. Bas je res prišel do mladih. Takrat, ko sem se sam učil basa, je bil čas stadionskega rocka. Tako daleč od odra sem bil, da nisem mogel videti, koliko strun ima tip na tisti drugi »kitari«, in zvok tudi ni bil tako dober, da bi lahko razločno ločil kitaro od basa. Ko sem spoznal, da ima samo štiri strune, sem mislil, da zato, ker je ta »kitara« večja ... Ampak, ko je prišel punk ... Prej je bilo: »Oh, dajmo tipa, ki ni tako dober, na bas, da ne bo delal prevelike škode. Saj je res prijatelj, ampak ker ne zna tako dobro igrati, naj igra bas.« S prihodom punka nihče ni znal tako dobro igrati in vsi so bili enakopravni. Tako se je to spremenilo in bas je s punk rockom prišel v ospredje. Basa sem se naučil v funku in podobni glasbi, ker sem ga edino tu res lahko slišal. Ko sem srečal D. Boona, je poznal samo Creedence Clearwater Revival. Ampak pri njih sploh nisem mogel slišati basa! In tako sem se naučil igrati vse te Creedenceove komade – in nobenega prav, ker nisem slišal basa. No, to se je zelo spremenilo. Zdaj je bas neprimerno bolj v ospredju. Punk je povzročil, da so ljudje začeli jemati glasbila drugače: »Ni tradicionalne vloge, dajmo, poskusimo to in tisto, naredimo na novo ...« In to smo delali z Minutemen; poznali smo Blue Oyster Cult in T. Rex; ja, pri T. Rex, nisem mogel slišati niti ene same basovske linije. In D. Boon je dejal: »Veš kaj, to bomo naredili ekonomično, zmanjšal bom kitaro in bolj potiho praskal po njej in ti dal prostor za bas. Georgie pa bo ropotal po bobnih z vsemi mogočimi ritmi. In bomo '3-way'.« Tako kot z naslovom pravi zadnji album Minutemen, 3-Way Tie. To je bil nov način gledanja na stvari. Skušali smo najti glas v sebi, ne pa nadaljevati tradicijo. Tradicija je pomembna, ampak pri tem gre bolj za nadaljevanje občutja, obenem pa ustvarjaš nove stvari in se ne podrejaš obliki. Nič več čaščenja templja in oblike, oblike, oblike. Nekaj lastnega imamo v sebi. To spoznanje nam je dal punk.

Kaj bi zate pomenilo biti brez basa?

To bi bila nočna mora. Ker nekaj imam res rad v zvezi z basom, to je malodane politično, ker je bas veličastna reč v bendu. Kot basist v bendu imaš deloma vlogo kitare, deloma si ritem ... Povezovalec si, lepilo. In kaj je lepilo, ki nima kaj povezati? Samo »poc«. To je tako: ko greš v kopalnico, vidiš ploščice; večina ljudi vidi ploščice. Jaz vidim fuge med njimi: to je bas. Drži vse skupaj. Videti je v redu in omogoča drugim, da so videti v redu, zato je politično to v redu in neoporečna stvar. Ampak velikokrat sem videl, da basisti zatem, ko naredijo svoj bend, prenehajo igrati bas in vzamejo v roke kitaro. Ali bobnarji. Zakaj? Pa tako dobro basisti ali bobnarji so.

Dario Cortese