Nação Zumbi

Brazilski glasbeni revolucionarji

Letos mineva 310 let od smrti legendarne osebnosti iz zgodnje brazilske zgodovine, ki na simbolni ravni brazilskim borcem za pravice pomeni približno toliko kot Martin Luther King ameriškim črncem ali Che Guevara upornim mladostnikom širom po svetu.

Zumbi dos Palmares, uporniški kralj Zumbi, je v poznem sedemnajstem stoletju za 15 let vodil »quilombo Palmares« – suženjsko republiko, ki je od leta 1606 do 1694 v notranjosti severovzhodne brazilske dežele Pernambuco dajala zavetje in zaščito pobeglim sužnjem in uspešno odbijala napade nizozemskih ter portugalskih kolonizatorjev. Zumbija so Portugalci kot enoletnega dečka ugrabili, izročili katoliškemu duhovniku v vzgojo in krstili za Francisca, pri petnajstih letih pa je pobegnil nazaj v Palmares in prevzel vodstvo odporniškega boja, vse dokler ni odločna portugalska akcija zlomila odpora Palmarincev. Leto dni kasneje so kolonizatorji uspeli likvidirati tudi samega Zumbija in njegovo glavo razstaviti sredi Recifeja, nikoli pa niso uspeli likvidirati revolucionarnega duha, ki ga je Zumbi zanetil in ga vse do današnjih dni pooseblja med množicami Afrobrazilcev.

Tri stoletja kasneje je v Recifeju neki drugi Francisco zanetil novo revolucijo – nekoliko drugačne vrste. Francisco de Assis Franca alias Chico Science, otrok afrobrazilskega geta, upornik po duši in krvi, je povezal svoj mladostni postpunkovski bend Loustal s člani tradicionalne tolkalske zasedbe Lamento Negro, združil hiphop, soul, funk in rock s tradicionalnimi afrobrazilskimi ritmi, kot so maracatu, coco in ciranda. Novonastalo skupino je poimenoval Nação Zumbi (Nacija Zumbi), novo glasbeno mešanico pa »mangue« – po tipičnem rastju mangrove, ki zaznamuje tamkajšnje obmorske in obrečne ekosisteme. Za konceptualizacijo gibanja »mangue« je poskrbel Fred ZeroQuatro, pevec druge najpomembnejše mangue zasedbe Mundo Livre S/A, ki je Chicu pomagal spisati manifest Caranguejos com cerebro (Raki z možgani), v katerem je prepletel naravno bogastvo z bogastvom kulturne tradicije in inovativnostjo ter družbeno angažiranostjo novodobnih glasbenih ustvarjalcev. Novinarji so besedici »mangue« kasneje dodali še »beat« in besedna zveza je postala dežnik za raznolike kombinacije severovzhodne glasbene tradicije z novimi oblikami popularne glasbe.

Virus mangue beata je naglo okužil celo mesto, bendi so nastajali kot gobe po dežju, na vsakem koraku so se odpirale glasbene šole in vadbeni studii. Sceno je zajela evforija. Recife se je sredi devetdesetih let iz depresivne, brezdušne urbane gmote prelevil v novo glasbeno prestolnico Brazilije.

Chico Science and Nação Zumbi so naglo osvojili domačo regijo, potem pa se hitro začeli prebijati na jug ter tudi v tujino: Leta 1993 so jih že povabili na nastop na podelitvi nagrad brazilske MTV, opazile so jih velike založbe, izmed katerih je bend izbral ponudbo Sonyja, pri katerem je leta 1994 izdal prvenec Da lama ao caos. Izdaji prvenca so sledile obsežne turneje po Braziliji, Evropi in ZDA; med drugim so igrali na prestižnem festivalu v švicarskem Montreauxu in v newyorškem Central Parku skupaj z Gilbertom Gilom. Leta 1996 je izšel drugi album Afrociberdelia – izjemna zmes rocka, tradicije in elektronike, ki so jo samo v prvih treh tednih prodali v 20.000 kopijah. Usoda je hotela, da se je le nekaj tednov po izidu albuma Chico smrtno ponesrečil na poti na promocijo plošče v rodnem Recifeju. Šok je sceno paraliziral le za kratek čas – razvoja mangue beata ni mogla zaustaviti niti smrt guruja. Dokaj hitro so se pobrali tudi Nação Zumbi, ki so bili do tedaj bolj v vlogi spremljevalnega benda karizmatičnega Chica. Še prej se je seveda pobrala in odzvala njihova založba, ki je hotela zvezdnikovo smrt čim bolje unovčiti: izdali so dvojni album CSZN – kompilacijo studijskih ostankov in koncertnih verzij materiala, pri katerem je pokojni Chico še sodeloval, ter remiksov starih komadov, ki so jih obdelali Arto Lindsay, David Byrne, Soulslinger in drugi.

Nação Zumbi so reformirali zasedbo – glavni vokal je prevzel dotedanji bobnar in Chicov mladostni kolega Jorge du Peixe, večji del avtorskega angažmaja je prevzel kitarist Lucio Maia – svoj čas tudi kitarist Cavalerovega benda Soulfly, bas suvereno naprej vihti Alexandre Dengue, za sinkopirane ritme pa dalje skrbi nabrita tolkalska sekcija v navezi Toca Ogan, Gilmar Bolla 8 in Pupilo.

Nação Zumbi so uspeli zamisel mangue beata ponesti v nove čase. Okrepili so eksperimentalno plat ustvarjanja, v fuzijo so uspeli subtilno vnesti nove možnosti elektronske manipulacije in poglobiti večplastnost glasbenega izraza, hkrati pa ohraniti rockovsko neposrednost in pristno vez s tradicijo. To je izražal že album Radio S.amb.A iz leta 2000, še bolj pa je bendu uspelo idejo mangue beata zvočno izdelati, razširiti in oplementiti na zadnjem, istoimenskem albumu iz leta 2002, kjer jim je pri miksu pomagal tudi mojster Scott Harda, znan po čarovnijah pri projektih newyorške avant dub in hiphop založbe Wordsound. Na albumu sta pustila pečat tudi John Medeski in Arto Lindsay. Nação Zumbi so hkrati trenutno najbolj sveža in najbolj impresivna brazilska odrska atrakcija – eksplozivna zmes tradicionalne ritmike, rockovske udarnosti, elektronskega eksperimenta in družbenokritičnega angažmaja.

Glasbena revolucija z začetka 90. let, ki je povzročila eksplozijo mešanja slogov in ustvarjalne evforije, se je po 13 letih delovanja pri Nação Zumbi prevesila v zrelo, premišljeno ustvarjalnost, hkrati pa je z eksperimentom in kreativno radoznalostjo ohranila revolucionarno ost.

Viva Zumbi! Viva Nação Zumbi!

Matjaž Manček