Danyel Waro

Gremo na Reunion!

Iztočnica za tole branje naj vam bo, da ob različnih priložnostih in na različne načine že dalj časa opozarjamo na prodoren pojav na mednarodnem prizorišču t. i. »svetovnih godb«, ki se mu reče »ponudba z otočij Indijskega oceana«. In da so za to seveda otipljivi razlogi. Takšen je tokrat Danyel Waro in njegov napovedani koncertni prihod v te kraje.

Po Zanzibarju in Madagaskarju se torej počasi selimo tudi vedno globlje v vedno obilnejšo ponudbo godb z drugih otočij, daleč stran od afriških, arabskih in indijskih obal. Tako smo vam že v minulih letih pisno, v radijskih medijih pa tudi zvočno, omogočali predstave o godbah z otočij, ki so pod frankofonskim vplivom ali celo neposrednim protektoratom – z Reuniona, z Mauritiusa in s Komorov. Predvsem reunionska godba zadnjih deset, petnajst let vse odmevneje prodira na koncertne in festivalske odre v Evropi in v ZDA, hkrati pa bogati mednarodno diskografsko ponudbo. Z njo smo se srečevali tam od konca 90. let prejšnjega stoletja ob predstavitvah albumov tamkajšnjega velikega glasbenega vrača Granmouna Leleja aka Juliena Phileasa, legendarnega staroste reunionske maloye, pa Danyela Waroja, njegove nesporne aktualne zvezde, in Reneja Lacailla, prve harmonike Indijskega oceana. Ob tem smo pogosteje omenjali še skupini Ziskakan in Salem Tradition ter tamkajšnjo zdaj že pokojno pop ikono Alaina Petersa. A sodeč po zdaj dostopnih zvočnih in besednih virih bi se lahko posvečali tudi obilnemu naboru manj znanih izvajalcev.

Kajti reunionsko glasbeno prizorišče je namreč izjemno pestro in tiste še vedno redke mednarodne diskografske izdaje ga še zdaleč ne zaobjamejo. Ob tradicionalnem plesnem ritmu sega, ki ga v lokalnih različicah poznajo na vseh otočjih Indijskega oceana, še posebej na Mauritiusu in na Sejšelih, pa tudi na Madagaskarju, je tradicionalna maloya sicer osišče aktualnega glasbenega dogajanja; a tudi ta seveda ni ušla vplivom frankofonske in sploh planetarne popularne godbe zadnjega pol stoletja. Drug vpliven tradicionalen dejavnik so glasbene kulture z indijske podceline, ki so jih s seboj prinesli številni priseljenci od tam. Ob tem pa seveda obstaja cela paleta različnih glasbenih fuzij in amalgamov; seveda skupaj s cepljenji tradicije na sodobne glasbene žanre. Tako današnja reunionska glasbena ponudba premore ob omenjenih tradicionalnih oblikah še vse drugo: od frankofonskega popa in šansona, jazza in rocka, do reggaeja in hiphopa – ki sta, mimogrede, v zadnjih letih zelo opazno zastopana v njej – ter nastajajoče elektronike z za zdaj kakšnima dvema, morda tremi izstopajočimi protagonisti.

A, kot že rečeno, ponudbo z Reuniona določata predvsem dva izrazita tradicionalna stilema. Sega je tradicionalni plesni ritem Indijskega oceana, maloya pa je bila še pred kakšnimi 15 leti dobro varovana glasbena skrivnost tega kulturnega okolja. Poznavajoč historično ozadje ni čudno, da jo mednarodna javnost odkriva šele v zadnjem času. Celo na rodnem otoku je bila dolgo časa prepovedana. Njen izvor namreč sega v čase suženjskega dela na tamkajšnjih plantažah. V 70. letih prejšnjega stoletja jo je posvojilo gibanje za neodvisnost Reuniona izpod francoske politične in gospodarske prevlade, nato pa je v 80. letih na samem otoku doživela pravi razcvet ter se v naslednjih letih pričela uveljavljati tudi na mednarodnem prizorišču svetovnih godb. Sicer pa je maloya za to geografsko in kulturno področje značilen hibrid glasbenih vplivov, ki so vstopali vanjo predvsem iz »črne« Afrike, Madagaskarja in Indije. Nosita jo dve osnovni sestavini: po besedilu bogata in po pomenu tehtna pesem, zapeta v tamkajšnji verziji kreolščine, ter njena ritmična spremljava, ki jo praviloma proizvajajo samo z različicami tradicionalnih tolkal, čeprav se v nekaterih novejših primerih ta osnovna shema že poskuša nadgrajevati tudi z drugimi glasbili. Tako je sodobna maloya v osnovi zbir ritmičnih obrazcev, ob katerih so delavci na plantažah na Reunionu prepevali o svojih radostih in bolečinah. Po etnični pripadnosti so bili predvsem Kreoli, zato so bili ritmi, način petja in uporabljana tradicionalna glasbila konglomerat različnih vplivov, ki je proizvedel novo glasbeno kvaliteto. Značilna tradicionalna glasbila maloye so kayanm, piker, rouler in sati, uporabljajo pa tudi vrsto drugih, predvsem po Afriki pobranih glasbil, zlasti tolkal. A prevladuje še vedno človeški glas: glas prvega pevca, ki ga podpirajo še drugi, praviloma kar glasovi vseh sodelujočih glasbenikov.

Maloya je pred leti zasijala na mednarodnem prizorišču popularne in etno godbe kot supernova. Kako nenadoma se je pojavila in kako malo smo še pred nekaj leti vedeli o glasbeni dediščini in aktualnih praksah na otokih indijskega oceana, pove tudi podatek, da ne Reunion in ne maloya v prvem natisu sicer najbolj temeljitega pisnega pregleda tovrstne glasbene ponudbe, v The Rough Guide to World Music, nista niti omenjena. No, njen ponatis izpred štirih let je odpravil ta manko; reunionske glasbene ponudbe preprosto ni bilo več mogoče puščati ob strani. Zanjo se je izoblikoval podoben tip zanimanja, kot se je na začetku devetdesetih let izoblikoval za malgaško ali guadelupsko: dobiva ne ravno številno, a zvesto in dobro podkovano občinstvo, ki tovrstne glasbe ne spremlja samo zaradi dobrega žura, ampak pozna tudi njene korenine in njeno kultno umeščenost v okolje, v katerem se poraja. To je seveda dobro in upati je samo, da se bo ob večji dostopnosti diskografskih izdelkov in ob nastopu njenega najvidnejšega predstavnika Danyela Waroja na letošnji Drugi godbi zanimanje zanjo prijelo tudi v teh krajih.

Danyel Waro že dolgo ni več neznano ime. Zasluga za to gre predvsem njegovemu odličnemu prvemu mednarodnemu albumu Foutan founker, ki je izšel pri francoski založbi Cobalt leta 1999; pri isti založbi je potem leta 2002 izdal še album Bwarouz, ki je samo potrdil njegov dotedanjih ugled, a žal ostal do sedaj njegov zadnji samostojni album. A to ne pomeni, da sta to njegova edina izdana albuma. Pred tem je leta 1994 podpisal prvi širši javnosti dostopen album Batarsite' za založbo Piros, temu pa je leta 1996 sledil Sega la pente za francosko založbo Sonodisc. Bwarouz tudi ni več zadnji album, na katerem ga je mogoče slišati. Leta 2003 sta izšla še dva, pri katerih je sodeloval in ki sta pomembna za uveljavljanje reunionske maloye. Z odličnim orgličarjem Olivierjem Ker Ourijem je posnel album Sominnker, a še pomembnejši je verjetno album Rest' la Maloya, ki je »hommage« enemu pionirjev maloye Alainu Petersu, pri katerem so poleg njega sodelovali tudi nam znani Rene Lacaille ter še mnogi drugi tamkajšnji izvajalci.

Ni nujno ponavljati opisa vloge, ki jo je Danyel Waro odigral pri renesansi reunionske maloye. Vsi dostopni viri kažejo, da je bilo to eno ključnih poslanstev v njegovi dosedanji glasbeni karieri, ki pa v ničemer ni utesnjevalo njegove lastne ustvarjalnosti, in prav v tej idealni povezavi lahko iščemo razlog, da je tudi še danes ena od osrednjih osebnosti na domači glasbeni sceni. K temu dodajmo še zanj sicer nepomembno: za sabo ima že omenjene, v glavnem zelo dobro ocenjene diskografske dokumente ter predvsem kar lepo število koncertnih in festivalskih nastopov izven svoje domovine; k tistim po Evropi prav letos dodaja tudi takšne dežele, kot so Kitajska, Maroko, Makedonija in Slovenija. Ni samo prvi glas maloye, ampak tudi pomemben animator tamkajšnjega kulturnega dogajanja ter ozaveščevalec okolice o pomenu tradicionalnih glasbenih praks. Med svojo drugo mednarodno koncertno turnejo prihaja letos tudi v Ljubljano, s še petimi reunionskimi glasbeniki, ki ga spremljajo predvsem s tradicionalnimi tolkali. Med njimi igrata glavno vlogo rouler – veliki boben, narejen iz soda, prekritega s kravjo kožo, ter bob, ki je sorodnik brazilskega birimbaua; slišati bo zagotovo toumbo, oulke, tanbou, piker in predvsem kavya, ki ga ob petju uporablja tudi sam Waro. Skratka: z njim prihajajo z Reuniona povsem nove, »v živo« še ne slišane glasbene razsežnosti.

Zoran Pistotnik