Kozmična Amerika

Richie Havens poje o svobodi

Richie Havens je odraščal v šestdesetih letih na ulici MacDougal Street, zrela leta je preživel na West 3rd, nazadnje pa bolehen končal na ulici Bleecker in trgih Sheridan, Washington in Tompkins mesta Greenwich Village. In tam se, kolikor vem, klati še danes. Njegov globok in zakajen glas je tako poseben, da si ga vsakdo takoj zapomni, zato se lahko postavi ob bok Bobu Dylanu in še nekaterim drugim glasbenikom, ki izvirajo iz istega kraja, nekakšne Meke ameriške subkulture.

Za glas Richieja Havensa se zdi, kot da je privrel iz zamrznjenih cevi, se tuleč pognal po Houston Streetu vse do Chinatowna, prek Alphabet Cityja dol do reke, ta vseobsegajoči, starodavni, globoki in nedvomno verni glas, in se odbil od praznih in razpadajočih zgradb njegovega srca in spomina. Pred oči prikliče podobo pohlepnega postopača, s klobukom pred seboj in s kitaro v roki, ki še vedno utopično verjame v ljudske ideale, in poslušalcev na stolih, ki lenobno srkajo liker iz granatnih jabolk.

Če danes vsi vedo, kdo je Richie Havens (lahko ga slišimo, ko v pesmih opeva gigante, kot so Amtrak, McDonald's, Folger's coffee in Eastman Kodak), je to predvsem zato, ker je njegov glas vedno prisoten; bil je z nami ob rojstvu Woodstocka in skozi vsa naporna desetletja naraščajočega nezadovoljstva. Richie Havens je bil ideal svobode za številne upajoče in še neuveljavljene kitariste, ki so občudovali njegovo odkritosrčnost, odprte uglasitve, igranje bare akordov s palcem, počene strune, ko je točil kri in solze ob igranju pesmi skupine The Beatles, Boba Dylana in klasik Drown In My Own Tears, Follow, The Klan ter San Francisco Bay Blues, ko je z levo nogo ritmično udarjal ob tla in s prosto desnico mahal v pozdrav. Ne glede na prostor, kjer je Havens igral, naj bo v kleti, kot je Gaslight, ali na prostem, so bili udarci ritma vedno tako močni kot potresni sunki in v čarobnosti večera se je zdelo, kot da igra velikan. Vse do vzpona Brucea Springsteena so koncerti Richieja Havensa veljali za najbolj energične nastope v živo, z največ predanosti, resnice, pravice in občinstvo je lahko videlo igranje na najbolj ameriški način.

»Oder je zelo posebno mesto,« pravi Havens. »Veliko ljudi meni, da pripada tistim, ki so na njem, vendar to ne drži. Oder pripada zgolj in samo občinstvu, saj če ne plačajo vstopnic, se luči na njem ne prižgo. Zame je vedno posebna čast, da grem lahko na oder.« Še bolj počaščeni so se počutili njegovi zgodnji oboževalci, tisti, ki so kovali v zvezde njegovo ime že več let in ki so mu na koncertu v Carnegie Hallu okrog leta 1967 z glasnim vzklikanjem preprečili, da bi zapustil oder, ne da bi se še trikrat vrnil nanj – v odmoru! »Tisti večer je bil še toliko bolj poseben, ker je bilo prvič, ko sta me oče in mama videla igrati na odru,« se spominja Havens, kot bi bilo včeraj. »Prej ju nisem videl sedem let in zdelo se mi je, da je čas, da ju povabim in jima pokažem, kaj delam, da se na lastne oči prepričata, da mi ne gre tako slabo, kot sta si morda mislila. Bil je resnično nenavaden občutek. Na odru nisem bil toliko zaradi aplavza kot zaradi besed, ki sem jih pel. Aplavz pravzaprav pri tem ni igral nobene vloge.«

Značilnosti aplavzov na Havensovih nastopih so ovacije, ki jih je požel že na svojem prvem nastopu v oddaji The Tonight Show. Zapel je pesem Handsome Johnny in vse občinstvo spravil na noge. »Preprosto niso nehali ploskati,« se spominja Havens. »Kamera je šla od mene do Johnnyja Carsona, pa spet nazaj name, na občinstvo in k Johnnyju. Končno so oddajo prekinili z oglasi, a ko so kamere ponovno stekle, je občinstvo še vedno ploskalo. In nato je Johnny predlagal, naj naslednji dan ponovno pridem. Seveda sem sprejel in bil sem zelo počaščen.«

Richiejeva izjemna sposobnost komuniciranja, ki presega zgolj besedno raven, je prišla do izraza tudi na nekem, še bolj posebnem koncertu: na festivalu Woodstock Music and Art Fair leta 1969, ko je Havens z večurnim igranjem postal zvezda večera. »Po programu naj bi nastopil peti po vrsti, a sem moral na oder prvi, ker glasbeniki pred menoj niso prišli. Igral sem tri ure in od tega so me devet- ali desetkrat poklicali nazaj. Vsakič, ko sem mislil, da sem že končal, sem se moral vrniti, ker ni bilo nobenega glasbenika, ki bi nastopil za mano.« Na tem edinstvenem nastopu je Havens predstavil ne le bogato ljudsko dediščino, ampak tudi lastno epsko pesem Freedom/Motherless Child, ki je spontano nastala na odru.

Woodstock je bil prvi v nizu pomembnejših nastopov: sledilo je še igranje v Hyde Parku (kot predskupina za Blind Faith), v Royal Albert Hallu, v več odličnih koncertnih dvoranah po Evropi in nenazadnje na otoku Isle of Wight, kjer je Richie skoraj milijon oboževalcev popeljal v magično pričakovanje sončnega vzhoda ob 6:30, ko so se ob zvokih pesmi Here Comes The Sun skozi jutranje keltske meglice prebijali prvi sončni žarki.

V nasprotju s pesmijo Freedom/Motherless Child ima večina Richiejevih najboljših pesmi korenine v tradicionalni glasbi. Pa si oglejmo, za kaj gre v Havensovi glasbi. Odlomke intervjuja, v katerem Havens govori o svojem repertoarju, sem vzel iz zapisov Brucea Pollocka za Havensovo zbirko uspešnic z naslovom Resume: The Best of Richie Havens, ki jo je leta 1993 izdala založba Rhino.

High Flyin' Bird

»To je ena prvih pesmi, ki sem se jih naučil po prihodu v Greenwich Village. Slišal sem jo od Judy Henske. Pesem mi je veliko pomenila zaradi stvari, ki sem jih takrat doživljal.«

Drown In My Own Tears

»Ob tej pesmi Raya Charlesa sem v petdesetih letih odraščal v Brooklynu in s seboj sem jo odnesel tudi v šestdeseta leta. Prvič sem jo, skupaj še z nekaterimi drugimi pesmimi, posnel poskusno za nekega oglaševalca. Kar nekaj let kasneje je nekdo te posnetke odkupil in jih objavil na albumu.«

Morning, Morning

»Skupino Tuli Kupferberg and The Fugs sem poznal, odkar sem nekoč v Cafe Au Go Go igral pred njimi, še ko so bili na začetku glasbene poti. Mislim, da je to najbolj zdrava pesem, kar so jih kdaj naredili.«

Just Like A Woman

»Pesem sem prvič slišal na Folk Cityju, še preden jo je Bob uspel posneti. Ta pesem edinstveno razloži fenomen moškega in ženske; takrat sem prvič dojel žensko kot zapleteno bitje.«

The Dolphins

»Freddy Neil se je ukvarjal z delfini na Floridi. Pesem govori o delfinu, ki se je ujel v ribiško mrežo. Ribiči so ga hoteli ubiti, a jih je Freddy prepričal, da so ga spustili. In nato je njuno prijateljstvo trajalo še kako leto dni; Freddy je šel v zaliv, zapiskal na piščalko in delfin je prišel k njemu. Freddy mu je celo igral na kitaro s čolna, potem pa skočil v vodo in skupaj sta plavala po zalivu. Nato pa se nekega dne delfin ni več odzval na njegovo piskanje in nastala je ta pesem o iskanju delfina v morju.«

Here Comes The Sun

»To je druga pesem, ki sem jo prevzel od skupine The Beatles, za album Mixed Bag sem zapel že Eleanor Rigby. Mislim, da je to najbolj vesela pesem, ki sem jo lahko zaigral na nastopu. Polna je upanja, česar ne morem reči za druge pesmi, ki večinoma govorijo o težavah ljudi. Vendar sem hotel zapeti tudi pesem, ob kateri sem se počutil dobro, ob kateri so se poslušalci počutili srečne, saj sporoča, da bo na koncu vendarle še vse v redu.«

God Bless The Child

»Pesem sem prvič slišal v šestdesetih letih, v filmu The Best Things In Life Are Free, pela jo je Pearl Bailey – in nikakor je nisem mogel pozabiti. V filmu jo je zapela na odru, kmalu potem ko je izgubila svojega ljubljenega; na koncu strtega srca umre. Različico Billie Holiday sem slišal šele potem, ko sem že posnel svojo.«

The Klan

»Zdi se mi pomembno, da pesmi ohranjamo skozi generacije. To pesem sem prvič slišal konec petdesetih, v začetku šestdesetih let, v času beatnikov. Takrat sem se jo tudi naučil, prvič zapel pa v šestdesetih letih, ko je ni prepeval nihče drug. Pesem ima zelo močno sporočilo, saj razlaga, kako je biti na drugi strani.«

Handsome Johnny

»To na pol napisano pesem mi je dal Lou Gosset; napisal jo je o umiku iz Dunkêrqua v II. sv. vojni, sam pa sem jo posodobil in vanjo vključil vse vojne, od korejske do vietnamske, danes ji dodam še kitico o Panami, Perzijskem zalivu in drugih kriznih območjih. Upam, da mi ne bo treba dodati nobene kitice več.«

Follow

»Jerry Merrick je pesem napisal pri meni doma, potem ko sva prebedela vso noč in se pogovarjala o aktualnih problemih sveta, takrat, v šestdesetih letih, smo namreč vsi reševali svet. Ko sem se naslednje jutro zbudil, je bila pesem končana. Bila je tako lepa, da sem jo moral takoj zapeti. In tako sem se jo naučil pri priči in postala je ena mojih največjih uspešnic.«

Younger Men Grow Older

»Nekako nezavedno sem se vedno ukvarjal z dvema stvarema: s sporazumevanjem in z zavestjo generacije – kako se zavest posamezne generacije spreminja in kako nekaj, ob čemer neka generacija zraste, postane nesprejemljivo za generacijo, ki sledi. Zato sem to pesem posvetil starejši generaciji, ki naj pazi na mlajšo in naj jo opozori, da to, kar starejši lahko dajo mlajšim, ni tisto, kar mlajši pričakujejo od starejših.«

Medley: Run Shaker Life/Do You Feel Good

»To pesem je napisala ustanoviteljica verske ločine shakerjev, edine verske ločine, ki jo je ustanovila ženska. Mislim, da sem pesem prvič videl v reviji Sing Out. Gre za obredno pesem očiščevanja, ko se očistijo misli, ko posameznik spozna, kako naj ravna, kakšen naj bo, kako naj se upre telesnim skušnjavam. Na odru pesem preide v Do You Feel Good in pri njej veliko improviziram, ker me v improvizacijo popelje sama narava pesmi.«

What About Me

»To je ena mojih najljubših pesmi; napisal jo je legendarni Dino Valenti iz skupine Quicksilver Messenger Service. Verjetno je ena prvih pesmi o okolju, kar sem jih kdaj pel. Govori o tem, kar obdaja naš planet, naše misli, naša telesa in nas kot socialna bitja. Dotika se tem, ki so bile v tistem trenutku aktualne in so takšne pravzaprav še danes. Meni pesem predstavlja zakladnico informacij in navdiha in tako jo tudi delim z drugimi.«

Minstrel From Gault

»Minstrel iz Gaulta je mitološki junak, ki je simboliziral vsakogar, ki je moral žrtvovati svoje življenje za dobro naroda ali družbe. Hkrati je tudi prispodoba za nauke, ki so jih ti ljudje želeli sporočiti, katerim pa so ljudje prisluhnili ali pa tudi ne.«

Rocky Raccoon

»Ta pesem Paula McCartneyja mi je všeč zaradi številnih prispodob, zaradi celotne ideje mano a mano [z roko v roki]. Podobna je filmu Gunfight At The O.K. Corral. Vedno, kadar pojem to pesem, se mi pred očmi zavrti kratek film.«

San Francisco Bay Blues

»Še preden sem začel igrati, sem se iz Brooklyna preselil v Greenwich Village. Dve leti sem portretiral in imel sem to prednost, da sem lahko šel na vse majhne koncerte ljudske glasbe, kjer sem slišal tudi do trideset izvajalcev v enem samem večeru. In od teh tridesetih jih je vsaj enajst zapelo to pesem in vsi so jo odpeli enako, v eni sapi. In mislil sem si, da je to grozna pesem, saj ne more biti tako vesela. Kdorkoli jo je že napisal, gotovo ne bi želel, da se tako poje. Zato sem jo sam pel počasi, kot balado, kajti to naj bi bil vendarle blues. Tudi posnel sem jo tako, saj so šele potem besede dobile pravo težo. Sporočilo se je namreč povsem izgubilo, če jo je glasbenik odpel sede, z banjom v roki in z izrazom največje sreče na obrazu. Ko je bil moj posnetek narejen, je pesem enako odpela in posnela tudi Phoebe Snow. Dve leti kasneje sem v roke dobil posnetek Jesseja Fullerja – avtorja pesmi, in končno sem lahko slišal, kako naj bi se pesem pravilno pela. Nisem mogel verjeti svojim ušesom, presenečenje je bilo preveliko: Jesse jo je namreč odpel v eni sapi.«

Freedom

»Ta pesem je spontano nastala na odru med nastopom na Woodstocku, potem ko sem igral že dve uri in štirideset minut, osemkrat odšel z odra in se ravno tolikokrat vrnil, ker še nikogar drugega od nastopajočih ni bilo. Skrbelo me je, kaj naj še zapojem. Pogledal sem dol v občinstvo in se zavedel, da o nečem vendarle še nismo govorili, in to je bilo o svobodi, zaradi katere smo tudi lahko bili tisti dan skupaj. Nato sem spregovoril nekaj uvodnih besed o svobodi: 'Dobili smo jo, naredili smo jo. Ni razloga, zakaj bi mislili, da je to nekaj, kar moramo dobiti.' In potem sem začel igrati na kitaro. Najprej sem nameraval zapeti Motherless Child, kajti nisem je igral že zadnjih osem do deset let, ampak nastala je Freedom, in šele potem sem prešel v Motherless Child. Nekje na sredini slednje sem se spomnil verza iz neke stare duhovne pesmi, ki sem ga še kot otrok pel v zboru v Brooklynu, in prek tega sem se vrnil k pesmi Freedom.

Čeprav so se mnoge sanje množice, zbrane na Woodstocku, izgubile v blatu stranpoti, je kot po čudežu Richie Havens svojo vizijo ohranil neokrnjeno. Kljub vsemu pa se je motil glede nečesa: tisti aplavz v Carnegie Hallu je spremenil vse – ploskali smo besedam, pesmim, našim izpolnjenim pričakovanjem. Ploskali smo tudi glasbeniku, ki se je sam ustvaril, sam naučil in nam bil v tem tako podoben. Ploskali smo njemu, ki nas je pripravil do tega, da smo se čudili, da smo sanjali in da smo sledili.

Jane Weber