Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

Thrill Jockey

Antologija navdiha

Ta sestavek, posvečen vztrajnemu delovanju čikaške neodvisne založbe Thrill Jockey, bi pravzaprav moral ugledati strani Muske že pred dobrima dvema letoma in pol. Namreč, septembra leta 2002 je minilo 10 let od nastanka te založbe, in obletnico je Thrill Jockey kanila proslaviti s serijo koncertov in pregledno kompilacijsko ploščo.

Obrnilo se je drugače. Namreč, tovrstno slavje bi bilo kar preveč predvidljivo, normalno, samoumevno. To pa vsekakor ni v skladu z etiko založbe, pravzaprav lastnice Bettine Richards. Dela po pisanih in nepisanih pravilih glasbenega založništva je imela vrh glave že v prejšnji službi: pri veliki Atlantic Records je bila zaposlena v oddelku AandR (Artists and Repertoar), torej je bila zadolžena za iskanje novih talentov. Od znotraj, tako rekoč na lastni koži je lahko občutila, kakšen odnos vzpostavljajo korporativne založbe s svojimi varovanci; imajo jih zgolj za izdelek, ki se pač trži po določenih pravilih, ne dosti drugačnih od trženja kateregakoli drugega izdelka. Razišče se teren, naredi analiza, kaj se trenutno posluša, kaj je »in«, in temu primerno se plasira izvajalca. Ta mora v natančno določenih razmikih izdati najprej singel, zraven posneti ustrezen videospot, nato izide album, vmes je treba dati čim več intervjujev, sledi turneja, od vsega skupaj na koncu izvajalcu ne ostane dosti, večkrat le račun za porabljene snemalne ure v studiu in za stroške turneje …

Bettina se je torej septembra 2002 definitivno odločila, da gre na svoje. Vzor so ji bile tedaj že uspešne neodvisne založbe, kot sta Touch And Go in Dischord, ki so bile znane predvsem po svoji poštenosti, ves zaslužek so si z varovanci delile na pol, niso se vtikale v delo skupin, niti jih niso vezale nase z dolgoročnimi pogodbami. Bettina s svojimi »izvajalci«, na primer, sklene pogodbo vedno le za album, in vse pravice, ki izhajajo iz avtorskih in izvajalskih pogodb, vedno ostanejo avtorju in izvajalcu.

Prvi korak na svoje je Bettina naredila z odprtjem trgovine s ploščami v Hobokenu. Tako je že imela bolj neposreden stik z dogajanjem na neodvisni sceni, lahko je spremljala, kaj ljudje iščejo, kaj kupujejo, česa si želijo. Vendarle, njen cilj je bila trdnejša vez z izvajalci, ustvarjalci scene, in odločila se je za založbo.

Prva skupina, ki je izdala ploščo pri novoustanovljeni založbi Thrill Jockey, so bili avstrijski priseljenci v New York, H. P. Zinker, pravzaprav kar sostanovalci Bettine Richards. Potem je imela tudi nekaj sreče (ki vemo, spremlja pogumne), da je dobila v svoje zavetje čikaški skupini, ki sta v veliki meri določili ohlapno usmeritev ne samo založbe Thrill Jockey, temveč sta močno vplivali na neodvisno sceno nasploh.

Tako Tortoise kot The Sea And Cake so s svojimi prvimi ploščami povzeli tendence, ki so se sicer že nakazovale, a nihče pred njimi si ni drznil teh silnic strniti v enovit kreativni tok. Če ne drugega, so pokazali, kam in kako naj bi se vila nadaljnja pota neodvisne obrockovske godbe devetdesetih let. Konec koncev so zrasli na zapuščini hardcora, niso jim bile tuje tradicionalne oblike pesmi, prav v Čikagu je odjeknila prva detonacija acidhousa in obenem še ni zamrl spomin na jazzovsko šolo AACM. Vsi ti vidiki klubskega dogajanja v Čikagu so se prenašali z enega izvajalca na drugega, in ker so bili vsi dovolj odprti za sodelovanja, so se rojevali številni stranski odvodi pod skupno predpono »post«. To je bila čista novinarska konstrukcija, velika večina tovrstnih izvajalcev se je otepala kakršnihkoli oznak.

Kakorkoli, Bettina se je zaradi relativnega uspeha varovancev še sama preselila v Čikago in tja seveda prenesla tudi sedež založbe. Ta je kmalu prerasla lokalno in nacionalno dogajanje, in po dobrih desetih letih se v katalogu založbe najde karseda raznolika godba. Ne glede na to sta razvidna izbran okus odgovornih (medtem Bettina ni več edina) in njihova naklonjenost do širše spregledanih izvajalcev, tem pa je skupen entuziazem, brez katerega ustvarjanje glasbe na robu preživetja ne bi bilo mogoče.

In tu se končno lahko posvetimo konkretnemu razlogu sestavka, nedavno izdanemu DVD-ju Looking For A Thrill, s pomenljivim podnaslovom Anthology Of Inspiration. To je tisti izdelek, ki bi po prvotni zamisli moral iziti ob 10-letnici založbe, a v resnici so pravo obletnico proslavili le z vrsto koncertov v New Yorku in Čikagu. In kaj prinaša DVD, če naj bi povzel razloge in namene ene od vodilnih neodvisnih glasbenih založb? Nič manj kakor 112 intervjujev v skupni dolžini dobrih 5 ur, in na njem praktično ni glasbe! Govora je predvsem o entuziazmu, vsi vprašani, večina glasbenikov, vmes pa so tudi lastniki založb in »zgolj« feni, odgovarjajo le na eno splošno vprašanje, ki prinaša množico različnih zgodb. Namreč, kaj je bil tisti trenutek, ko so je vprašani odločil, da bo svoje poglavitno zanimanje v življenju posvetil glasbi.

Če so zgodbe resda različne, je bil osnovni povod povečini podoben. Tako ali drugače so odkrili, da je glasbo mogoče ustvarjati mimo pravil, ki jih je v povezavi z velikimi mediji zakoličila industrija zabave. Steve Albini je na šolskem izletu na prenosnem kasetofonu prvič slišal Ramones in se zapisal punk rocku (v njegovem najširšem pomenu). Thurston Moore je v klubu CBGB videl kaotična Suicide, Miku Wattu se je odprl drug svet ob zgodnjih Pere Ubu … Ob teh imenih bi bralec že lahko opazil, da se Bettina Richards pri izboru intervjuvancev ni omejevala na izvajalce pri Thrill Jockey, želela je pridobiti kar najširši krog ljudi, ki jih obožuje in imajo po njenem mnenju močan vpliv na neodvisno komuno (kot temu pravi sama). Prvotni spisek je bil še mnogo obsežnejši od dejansko zastopanih na DVD-ju, vendar so logistične ovire in omejene finance okrnile izbor, ki pa je še vedno pošten zalogaj. K sreči DVD (kot medij) omogoča hiter dostop do želenega intervjuja, ti so še razvrščeni po »glasbilih«, po tematiki … Tako »programirane« skupine omogočajo neposredno primerjavo, spoznamo, kaj je večinoma navdihnilo kitariste, kaj bobnarje … Obenem je bila pomembna tudi postprodukcija, saj bi zgolj statična slika intervjuvanca kaj kmalu postala dolgočasna. Večina intervjujev je prekinjanih s popačitvami slike in zvoka, ti ločujejo posamezne sklope odgovora, vmes zareže še sekundni zvočni »ekvivalent«. Lahko bi zapisal, da so te prekinitve nadležne in moteče, nemalokrat kar v celoti pokvarijo intervju, a očitno gre za nekakšen sadomazohizem, zanikanje mitov, ki bi se lahko rodili iz spoštljivega ravnanja do oboževanih.

Iskanje intervjuvancev in koordinacija z njimi glede termina in lokacije sta skupaj z zamudno postprodukcijo torej povzročila tak zamik. Bolje pozno kot nikoli, DVD bo pač ostal tak, kot je, in bolje, da je tak, kot so si ga snovalci zamislili, kot da bi le zaradi obletnice hiteli in končali z izdelkom, katerega bi se spominjali s slabim občutkom. Zato pa Looking For A Thrill nosi zaporedno številko 100, ki jo je Bettina zanj čuvala vse od prvotne zamisli (tri leta). Praviloma bi danes dobil zaporedno številko že krepko čez 150, kar je enako številu do sedaj izdanih albumov pri Thrill Jockey Records.

Janez Golič