Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: BIGor

Domače dvorišče

Fenomen s severovzhoda

Konec marca je izšla kompilacija Urok s štirimi skupinami: Zmajev rep, Malik, NoCenzura in Eternia. Antologija glasbenega ustvarjanja med letoma 1998–2004 v Bistrici ob Sotli je glasbeni dokument časa, ki spodbujevalno izziva druge kraje, klube in skupine, da se lotijo podobnega projekta.

Za projekt Urok sem prvič izvedel konec lanskega leta. Srečal sem Alda Ivančiča, ki mi je vneto razlagal o rockovski sceni v Bistrici ob Sotli. “Vredni so podpore, saj živijo na obrobju, za katerega se skoraj nihče ne zanima! Tam delujejo bendi, imajo klub, imajo sceno in predvsem, razmišljajo zdravo,” mi je navdušeno zagotavljal Aldo. Februarja me je poklical Manuel Šterlek, koordinator projekta. Name ga je napotil Aldo, saj sem mu rekel, naj da fantom moj kontakt.

Fantom?!! Kje so pa dekleta? “Ni jih!” se je v en glas odzvalo pet pobov od dvanajstih, ki tvorijo jedro projekta in so prijatelji že od osnovnošolskih klopi, nekateri tudi bratje. “To je moški posel. Naše punce pridejo pogledat! Skupina ljudi hodi v Pacifik v Krško. Tudi na Hrvaško, v sosednji Kumrovec, kjer je diskoteka. Pa v gostilni pri Pavlinu se zadržujejo. Čisto zraven kluba je, in če je natakarica nova, smo pečeni. Ja, klubski program je treba prilagajati takšnim malenkostim, kot so dekliščina, fantovščina, žur za rojstni dan. Da ne govorimo o kakšnem striptizu, nimamo šans. V klubu pa nas je zmeraj najmanj dvanajst,” so mi eden čez drugega razlagali za Bežigradom, na klopci ob poti okoli Ljubljane v začetku aprila, dva tedna po t. i. promocijskem koncertu vseh štirih skupin v Ljubljani. Takrat se nas je v Gali hali zbralo kakšnih sto, med obiskovalci je bilo komaj opaziti kakšen ljubljanski obraz. Da lokalpatriotska pripadnost ni bila izdana, je opazil tudi Vid Drašler, bobnar skupin Zmajev Rep in Malik: “Če je v klubu Metulj dober koncert, pridejo isti ljudje. V Ljubljani so bili še prijatelji, sošolci.”

Klub Metulj

Klub Metulj je odprl duri leta 1996. Na začetku je naletel na težave. “Ker so pridni fantje in pridna dekleta prihajali domov pijani. Vsak se je moral izživeti,” je razložil Manuel. “Na vasi se govorice širijo od ust do ust. Nekaterim še zdaj ni všeč, vendar so bendi, ustvarja se, za bendi stojijo družine, ki jih podpirajo. Vse to ustvarja določen pritisk na občinsko politiko, kjer smo vsi volivci. Tolerira se, sobiva. Danes nas podpira tudi občina.”

Z glasbenim in kulturnim programom je klub bistveno vplival na oživitev in uveljavitev rockovsko ustvarjalne žile mesteca, kraja, vasi, občine Bistrica ob Sotli, ki je pravi fenomen. “Kraj ima približno 1500 prebivalcev. Tukaj imajo mladinski klub Metulj, v katerem so med drugim igrali Dežurni krivci, Zlatko Kaučič, Demolition Group ... Pestro, ne? V klubu delujejo tudi štiri rockovske skupine: Zmajev rep, Malik, Eternia in NoCenzura. Najmlajši član ima 17 let, najstarejši 27. Če bi te podatke statistično prenesli na vso Slovenijo, bi to pomenilo, da bi v Sloveniji imeli približno 1333 mladinskih klubov in 5333 rockovskih skupin,” je v spremni besedi h kompilaciji Urok zapisal producent Aldo Ivančič. Da bi se seznanil z njegovim zunanjim pogledom na ta kraj, kjer še nisem bil, sem ga obiskal v Kranju na domu. “Pomemben je medgeneracijski pristop, da se mešajo generacije. Tisti, ki so nekaj začeli s klubom, delajo s podmladkom. Razvija se naprej. Upam, da se jim ne bo zgodilo kot drugod, ko se klub zapre, ker je tistim, ki so ga zagnano gnali, počil film in za njimi ni bilo nikogar, ki bi prevzel vodenje kluba. Najbolj fascinantna mi je pestrost. Nekega večera sem bil v klubu in sem slišal Led Zeppelin, Jaca Pastoriusa, Milesa Davisa, Nirvano. Skratka, vse slišiš. Vedno zagovarjam Maa Zedonga: Naj cveti tisoč rož, tisoč cvetov! Ne vidim problema, zakaj ne bi v mestu obstajali klubi z govejo muziko, rockovski klubi, tehno klub. Naj se ljudje odločijo. Pomembno je, da imajo možnost izbire. To je ključni problem današnje družbe, da omogoči mladim možnost izbire.”

Ko sem Aldu omenil, da me zgodba Bistrice ob Sotli spominja na fenomen Seattla, se je takoj strinjal, prišel je do enakega sklepa: “Imajo enak rifovski odnos, ki se kar kotali. Zdi se mi, da imajo enega boljših rifov v Sloveniji.” Podobno kot to danes svetovno slavno mesto, je Bistrica ob Sotli izolirana od mestnega vrveža, od dogajanja v centrih in na sploh od tempa moderne družbe. “Mogoče je prav ta vakuum, vukojebina, v kateri smo, razlog, da smo vse skupaj začeli. Ko se je Cobain ustrelil in ko so še drugi pomrli, smo bili naenkrat brez muzike, in rekli smo si, da bomo delali nekaj svojega,” se je na to primerjavo odzval Simon Černelč, pevec skupine Malik.

Ustanovimo bend

“Otvoritvi kluba je sledil prvi koncert, nastopili so Dežurni krivci. Žur je bil dober in vsi smo se zagreli, obstajala je motivacija za vse. Potem je dobil Simon zamisel, da ustanovimo bend,” se spominja začetkov bobnar Vid. Nastali so Šaman, ki so se lani preimenovali v Malik. Sledil je shod Zmajevega repa. “Hkrati je nastal še bend No Cenzura, prva No Cenzura, ki je bila povsem drugačna od nove, sedanje NoCenzure,” je dodal h kronologiji Andrej Černelč, kitarist Malika in tudi pevec Eternie.

Dvanajst pobov, štirje bendi, torej na skupino pridejo trije. Vendar sta Zmajev Rep in Malik kvarteta? “Čisto konkretno, v Eternii je član Malikov, v Zmajevem repu sta tudi dva člana Malikov, drugače pa se ne prepletamo. NoCenzura je čisto svoj bend,” razloži Andrej drevo bistriških bendov. “Raznolike izkušnje, več lahko razviješ, več različnih smeri.”

Ob rifovskem odnosu je v godbi vseh štirih skupin, ki se predstavljajo na kompilaciji Urok, zaznati močan vpliv grungea, hkrati tudi sledi starega rocka, v Zmajevem repu pa se srečujemo tudi z izrazitim fusion jazzom. Jošt Drašler, basist v Zmajevem repu in Maliku ter tudi študent muzikologije, je poudaril: “Dve bazi sta bili. Pred štirimi leti je Zmajev rep gojil stari rock s primesmi raznih slogov. Medtem ko so bili Eternia, Malik in do neke mere tudi NoCenzura bolj v grungevskem paketu. Iz tega so stvari rasle in se razvijale z določeno mero unikatnoisti, ki jo je vsak zase prinesel.” Do danes je vsaka skupina zase definirala svoje početje: progresivni hišni bend Zmajev rep igra free rock, Eternia post hardcore grunge emocore. “Predvsem pa nič od tega,” konča naštevanje pevec in kitarist Eternie Andrej, ki je tudi član triprock skupine Malik. Kaj pa NoCenzura, ga opomnim. “Post-grunge? To je hudič. Oni so v resnici nažigaški, občasno so tudi bolj sentimentalni, pogosto so sorodni Rage Against the Machine ipd. Glasbeno vplivamo drug na drugega le toliko, kolikor se poslušamo na koncertih. Vsak skuša iti v svoj smer in delati svojo glasbo. Definitivno pa stojimo drug ob drugem in v tem smo enotni.”

Nadobudni kartel

K učvrstitvi izraznosti posamezne skupine je bistveno prispevalo enoletno sodelovanje in delo z Aldom Ivačičem, ki je poskrbel za produkcijo kompilacije. “Dogajalo se je, da so bili bendi, ki so razpadli, še preden so kaj posneli, zato je šla njihova glasba v pozabo,” je razložil Vid zamisel za kompilacijo. Njen pobudnik Manuel pa pravi: “V skupno ploščo smo bili prisiljeni zaradi pomanjkanja denarja. Raje bi videl štiri plošče. Kompilacija je bila kompromis. Stik smo navezali tudi z drugimi producenti, ki pa niso pokazali zanimanja. Aldo, ki je dojemljiv, ker rad dela in rad odkriva nove stvari, se je odzval. Prišel se je prepričat in začeli smo delati.”

“Spomladi in poleti sem bil štirikrat na vajah, jeseni smo začeli snemati. Ko produciram ploščo, si vzamem čas. Zelo pomembno je, da postanemo prijatelji, da razumem, kaj hočejo, jaz pa tudi postavim svoje standarde. Treba je priti do konsenza,” razlaga potek enoletnega projekta Aldo. “Tukaj sem začutil energijo, prostor, kjer sem se našel. Ko delam, skušam odkriti skrite potenciale benda in jih poudariti. Ne vidim smisla delati po principu: vzameš bend, ugotoviš, da ne igra ravno dobro, zato vzameš drugo ekipo, ki posname ploščo, pod katero se prvi podpišejo. Bend mora začutiti odgovornost do zgodovinskega dela.” Za vsak bend si je Aldo vzel po en vikend, snemanja so potekala kar v Bistrici ob Sotli, v prostorih za vaje. “Ta gverilska tehnika in tehnologija se mi zdita absolutno bolj zanimivi, kot pa pripeljati bend v studio, kjer nastane trema: 'Zdaj snemamo!' In bog ne daj, da je še lepo urejen. Vadiš v prostorih, ki so polepljeni s plakati ter z embalažo za jajca, nato prideš nekam, kjer si ne smeš prižgati čika. Tako pade koncentracija, samozavest pade na ničlo. Če pa snemaš v placu za vaje, si doma. Zunaj so kure. Vse je na svojem mestu, ni razloga za paniko in rezultati so bolj sproščeni, intimni in iskreni,” je prepričan v svoj način dela s takšnimi bendi Aldo, ki jih je trdo pripravil na snemanje. Celo pripeljal do spremembe, v kateri je sodeloval Andrej: “Pri NoCenzuri je pred snemanjem pela pevka, za katero je Aldo vedel, da ni prava. Tudi sama in vsi drugi smo se tega zavedali. Kot ekipa smo morali nekaj narediti. Tako sem vpadel v skupino. Naredil sem vokal in besedila, ki nimajo veze s tistim prej. Zdaj so našli tudi pevca, ki ima več potenciala, in ta bend stoji. Po Uroku bodo delali naprej.”

Kompilacijo Urok so vse štiri skupine predstavljale po Sloveniji, tam seveda, kjer so pokazali zanimanje zanje. Izvedbe projekta so se lotili drugače kot Zmajev rep. “Ko smo leta 2001 izdali prvenec Ogenj, se sploh nismo zavedali, da je potrebna takšna promocija. Mislili smo, da pride stvar sama od sebe. Vsem je treba dati ploščo, nekaj je treba narediti, da te opazijo. Takrat smo bili zelenci,” razloži Vid. Izvedba projekta Urok je bila zastavljena drugače. “Urok je ohranil kemijo. Nekateri bendi so se v času izida še bolj razvili, se definirali. Zdaj imamo zanos, super nam je igrati. Urok je zelo pozitivna izkušnja in dala nam bo polet za naprej. Z vso stvarjo pa se še nismo ustavili. Plošča je končana in izdana, turneja teče, vendar to ni vse,” razloži Andrej. “Naredili bomo tudi polurni dokumentarec. Že med snemanjem z Aldom smo nekaj posneli, zdaj nosimo kamero povsod, kamor gremo nastopat. V bistvu obsega projekt Urok, vse, kar sodi zraven: turnejo, snemanje, celo bistriško sceno in Bistrico kot takšno. Vključili bomo zgodovino, kako se je scena razvijala. Vse to bomo skušali zaobjeti v dokumentarcu.”

“Prepričan sem, da so se bodo še resneje lotili dela. Super mi je, da bendi dojamejo ploščo kot začetek novega obdobja, ne pa konec starega, kot se mi je zgodilo, da je po plošči bend razpadel, npr. Dicky B. Hardy,” pravi Aldo Ivančič. “Slovenija je premajhen prostor, da bi bend lahko živel od tega. Redke izjeme so. Še cel kup drugih težav je, od prostora za vaje do tega, kako kam priti. Zato je lepo videti, da je v tako majhni sredini toliko energije, toliko ustvarjalnosti. Upam, da bo Urok spodbudil tudi druge kraje po Sloveniji, druge bende in klube, da se lotijo podobnega dela, ker to je to. Do it yourself!”

BIGor