Intervju z muzikologom Theodorjem Levinom

Noro glasbilo in božanska pesem srednje Azije

Na letošnjo Drugo godbo prihaja izbor srednjeazijskih skupin, ki delujejo v zavetju Glasbene iniciative Age Khana (AKMICA) in nastopajo v koncertni ponudbi Via Kabul (http://www.viakaboul.com/home.php) povsod po svetu. S srednjeazijsko glasbo se v naših krajih srečujemo poredko, zato bo junijski večer kot nalašč za dobršen odmerek seznanjanja s tamkajšnjimi godbenimi praksami v živo. Da pa ne bomo šli past ušes radovedni, a povsem nevedni, sem se po el. pošti pogovorila z muzikologom Theodorjem Levinom, ki me je oskrbel tudi z drugimi podatki in gradivi (naj prišepnem, da bodo v etru Radia Študent ob večerih zadnjega majskega vikenda).

Vse skupine, ki jih predstavlja Srednjeazijska glasbena iniciativa Age Khana, igrajo lokalne tradicije. Kako bi to glasbo opredelili: folklorna, klasična, popularna, preporodna glasba?

Mislim, da so te kategorije dokaj neuporabne za razumevanje glasbe Srednje Azije na začetku 21. stoletja. Tem glasbam je skupno le razumevanje, da ležijo zametki ustvarjalnosti in invencije v poznavanju tradicije. Ko nadarjeni izvajalci reinterpretirajo starejša izročila, ta izročila znova oživijo in se preoblikujejo.

Kako žive so tam te tradicije? Kaj človek sliši, ko sede v taksi? Hodi po mestnih ulicah? Na slavjih?

Tradicije so žive toliko, kolikor so živi izvajalci, ki jih predstavljajo. Izvajalci, ki bodo nastopili na Drugi godbi, so vrhunski mojstri domačih izročil. Toda tako kakovostni izvajalci ne stojijo na vsakem uličnem vogalu Kirgizije in Tadžikistana – pa tudi poslušalci ne. V sovjetskih časih je mnogo kultur v tem velikanskem imperiju pretrgalo vez s preteklostjo. Kulture Srednje Azije niso izjema. Poslanstvo Glasbene iniciative Age Khana je oživljanje pozabljenega in izgubljenega glasbenega znanja in izkušnje.

Ali so med sovjetskim obdobjem glasbeniki skupin iz sedanjega projekta Age Khana sodelovali v tedanji dejavnosti folklornih društev, kot denimo Alim Kasimov, ki je v 70. letih nastopal po jugoslovanskih vaseh s folklornim, ne makamskim repertoarjem?

Seveda, skoraj vsi glasbeniki, ki so poklicno delovali v sovjetskih časih, so sodelovali v folklornih društvih, kolektivih in skupinah, ki jih je vodila lokalna filharmonična družba.

Ali v Srednji Aziji ustvarjajo in poslušajo tudi sodobne glasbene žanre, ki črpajo iz lastnih korenin, kot na primer soukous v zahodni Afriki, rai v deželah Magreba, bhangra v Pandžabu itd.?

Glasbena tradicija, ki resnično živi, je nenehno sodobna. Veliko glasbenikov Srednje Azije – zlasti pevcev – ustvarja lastne različice hibridnih glasb, fusiona. Tradicionalne melodične sloge uporabljajo kot osnovo za nove skladbe in mešajo lokalna glasbila z električnimi kitarami in sintetizatorji zvoka. Do zdaj pa ni iz Srednje Azije prišel noben sodoben slog »world beata«. To je verjetno dobro, saj preprečuje prilikovanje.

Dolga zgodba Tengir Too

Tengir Too v nedrih združujejo vrsto tradicionalnih glasbenih slogov Kirgizije, torej tudi glasbil, ki pa ne igrajo vsa hkrati, temveč se enako kot pevci izmenjujejo; v zasedbi poleg vokalov po številu prevladuje tristruna dolgovrata lutnja brez prečk, imenovana komuz. Igrajo tudi kovinske in lesene dromlje ter dvostrunsko godalo kil kajak, ki so ga v preteklosti pogosto povezovali s šamanizmom. Prisotna so tudi pihala: sibizgi je prečna piščal, čopočor pa vrsta okarine.

Kam se Tengir Too umeščajo v glasbi Kirgizije in kakšen je pomen skupine ter njenih članov?

Tengir Too so nova skupina, ki igra staro glasbo. Skupina se je poimenovala po gorovju, ki z visokogorskimi prelazi povezuje Kirgizijo in Kitajsko, bolj znano pa je po kitajskem imenu Tien Šan, Nebeško gorovje. Kot drugi glasbeni projekti, ki jih finančno podpira Glasbena iniciativa Age Khana, so tudi Tengir Too živi laboratorij, v katerem imajo mladi, nadarjeni glasbeniki možnost, da oživljajo stara izročila pod vodstvom inventivnega in mojstrskega učitelja.

Kdo vse igra v tej skupini? Ali imajo člani tudi samostojne glasbene kariere?

Ustanovitelj in vodja Tengir Too je nadarjen skladatelj, aranžer in multiinstrumentalist Nurlanbek Nišanov. Gulbara Baigaškajeva, Nišanova žena, igra komuz – tristruno lutnjo brez prečk. Tudi oba pevca, Toktobek Asanaljev in Kendžekul Kubatova, sta mož in žena. Z njimi igrata še dva instrumentalista, ki sta oba Nurlanbekova študenta. Skupini Tengir Too se na nastopih redno pridružujejo nekateri dobri prijatelji: Risbek Džumabajev, pripovedovalec velikega kirgizijskega epa Manas, in Zajnidin Imanaljev, pevec in igralec komuza, ki pooseblja lik akina, tradicionalnega pesnika improvizatorja. Zajnidin in Risbek imata poleg druženja s Tengir Too tudi lastni karieri izvajalcev, drugi pa povečini igrajo le v tej skupini.

Ob kakšnih priložnostih nastopajo in kje?

Člani skupine živijo v mestu Biškek, in čeprav ima glasba Tengir Too korenine v podeželskem življenju, nastopajo povečini v mestih, pogosto izven Kirgizije. Če že nastopajo lokalno, potem ponavadi kot solisti, takšna je tradicionalna oblika izvajanja nomadske glasbe.

Ali imajo zvočno gradivo, albume, ki so izšli lokalno, doma? Na kakšnem nosilcu zvoka?

Tengir Too pripravljajo prvo CD-ploščo, ki bo izšla pri založbi Smithsonian Folkways Recordings iz Washingtona. Doma v Kirgiziji niso izdali nobenih albumov, Nurlanbek Nišanov pa je snemal druge plošče, ki so dostopne lokalno. Treba je povedati, da v Kirgiziji ni velikega trga za lokalno posnete plošče tradicionalne glasbe. V nakupovalnem središču v Biškeku proda oddelek s CD-ploščami na stotine, morda na tisoče CD-plošč, povečini popa in rocka, največ iz Rusije in z zahoda. Najdemo pa lahko samo peščico plošč s kirgizijsko tradicionalno glasbo. Privrženci tradicionalne glasbe še ne častijo CD-plošč. Poslušalci imajo raje živo glasbo.

V skupini je več pevcev, zlasti pomembna sta epski pevec Risbek Jumabajev in lirska pevka Kendžekul Kubatova. Kakšne so glasbene razlike, ne le vokalno, temveč tudi instrumentalno?

Njuna sloga se razlikujeta kot noč in dan. Risbek Jumabajev ni pevec, temveč pripovedovalec zgodb in igralec, ki z različnimi izraznimi sredstvi prikaže Manasova junaštva: tradicionalno ep Manas izvajajo brez glasbene spremljave. Manaši izmenjuje hiter deklamatorski slog, v katerem pripoveduje o okoliščinah dogajanja, in močno ritmičen recitativ, s katerim upodablja dialog in neposredne citate. Tudi dramatične kretnje in obrazna mimika so integralen del predstave. Lirsko petje pa v nasprotju s tem pogosto spremlja komuz, pesmi so kitične, v zaokroženih melodičnih oblikah.

Ali ep Manas kdaj izvajajo v celoti? Koliko časa traja?

V tradicionalnem kirgizijskem nomadskem življenju pripovedujejo manaši ep v zimskih mesecih. Da bi ep povedali v celoti, bi morali šest mesecev recitirati vsako noč. Obstaja veliko različic zgodbe. Najdaljša, ki so jo kdaj zabeležili pri enem pripovedovalcu, je obsegala več kot 500.000 verzov. Za primerjavo: Homerjeva Iliada vsebuje približno 18.000 verzov.

Komuz velja v Kirgiziji za silno pomembno glasbilo. Zakaj?

Komuz uporabljajo pevci in pisci pesmi za spremljavo besedil, uporabljajo ga tudi izvajalci pripovedno instrumentalnega žanra, imenovanega küü – programske glasbe v zahodnem žargonu. Izvajalci zvrsti küü pogosto uporabljajo kretnje kot pomožno sredstvo, ki krepi pripovedne razsežnosti glasbe, včasih pred izvedbo povedo sinopsis zgodbe. Nekateri küüji razkazujejo virtuozno izvajalsko tehniko, medtem ko drugi slikajo celovita čustva in občutja z zelo subtilnimi izraznimi sredstvi. Beseda küü pomeni 'razpoloženje', 'stanje', 'temperament'.

Kakšna je razlika med komuzom in džigač komuzom?

'Komuz' pomeni preprosto 'glasbilo'. Brez dodane besede, ki modificira pomen, se nanaša na tristrunsko lutnjo, na katero igramo s trzanjem. Džigač komuz se nanaša na leseno dromljo in temir komuz na kovinsko dromljo. Beseda komuz je po izvoru enaka besedi khomuz, ki jo uporabljajo v Tuvi.

Neskončna pesem Makamske akademije

Makamska akademija deluje v tadžikistanski prestolnici Dušanbeju; ustanovitelj in vodja Abduvali Abdurašidov je izobraževanje zasnoval na učenju, da je študij glasbe nerazdružljiv od študija poezije, prozodije, metafizike, etike in estetike. V zasedbi, ki Akademijo predstavlja po svetu, igrajo poleg Abdurašidova najbolj nadarjeni učenci višjih letnikov; za letošnjo jesen pripravljajo tudi prvi album Invisible Face of the Beloved: Classical Music of the Tajiks and Uzbeks. Izvajajo repertoar srednjeazijske klasične glasbe, ki je znana kot šašmakam ('šest makamov'), z osnovnimi melodičnimi načini ali makami buzruk, râst, nawâ, dugâh, segâh, irâq. Makamske suite združujejo številne pesmi, besedila klasičnih pesnikov (Džami, Hilali, Amiri, Bedil, Mašrab idr.) pa so ritmično stilizirana. Makamska akademija poje zlasti pesmi perzijskega pesnika iz 14. stoletja Hafiza, ki smo ga pred dvema letoma dobili tudi v slovenskem prevodu. Vsi člani so tudi pevci, poleg tega zasedba vsebuje tri dolgovrate lutnje (sato, tanbur ter dutar) in obodni boben s kraguljčki doira ali dajra ter mično plesalko.

Kako so povezani šašmakam, arabski makam in azerbajdžanski mugam?

Šašmakam, arabski makam in azerbajdžanski mugam so vsi, lahko bi rekli, »lokalno narečje« transnacionalne tradicije islamske klasične ali dvorske glasbe, ki se razteza od Maroka do avtonomne pokrajine Xinjiang-Uyghur na zahodu Kitajske. Vsem makamskim tradicijam so skupna nekatera osnovna, jedrna vodila: Glasba je organizirana v suite ali cikluse, ki jih sestavlja vrsta posamičnih vokalnih in instrumentalnih skladb; te se razlikujejo po metrumu in ritmu, povezuje pa jih enoten melodični način. Za izvedbo je značilna majhna skupina pevcev in instrumentalistov, ki igrajo unisono. Vsaka suita je organizirana okoli dominantnega melodičnega načina in vsebuje modulacije v podredne načine.

Abdurašidov je bojda skrčil šašmakamski ansambel? Kako velik je običajen orkester in kakšne so razlike v interpretaciji?

Abdurašidov je res skrčil šašmakamski ansambel, toda skrčil ga je iz veličine, ki je postala v sovjetskih časih mnogo prevelika. Velikost Abdurašidove zasedbe je bolj v skladu s starejšimi tradicijami makamskih ansamblov.

Kakšni sta vloga in pomen solistov ter improvizacije v izvedbi makamske suite?

Šašmakam je v osnovi solistična umetnost. Primarni namen ansambla je olajšati izvedbo skrajno dolgih ciklov. En sam pevec bi težko izvajal glasbo tri ure brez odmora, ansambel pa omogoča pevcem, da se izmenjujejo v izvajanju zelo zahtevnih vokalnih partov v visokem registru. Eden od ciljev Abdurašidove akademije je naučiti študente makamske improvizacije. Vendar lahko improvizacija pomeni mnogo stvari. Šašmakamski pevci ne improvizirajo enako kot izvajalci indijske rage, ki ustvarjajo melodije iz zvočne surovine, sestavljene iz tipičnih motivov, sekvenc, intervalov in okraskov. Improvizacija v šašmakamu se ukvarja bolj z ornamentacijo in dekoracijo ter z izvajanjem audža – vrste kadence v visokem registru, ki razkaže pevčevo virtuoznost in veščino.

Ali bi lahko rekli, da izvaja drugi glasbenik iz Tadžikistana, Davlatmand, ko izvaja klasične šašmakamske skladbe in sufi liriko v duu s tolkalcem, torej samo z glasom, setarjem in bobnom tablak, solistične dele celotne skladbe?

V šašmakamu ni noben del posebej namenjen petju solista ali ansambla, kot denimo v zborovski glasbi Bacha ali Handla. Ves šašmakam lahko povsem brez težav poje le solist, toda noben solist ni dovolj vzdržljiv, da bi lahko sam izvedel ves šašmakamski cikel. Davlatmand izvaja posamezne skladbe iz šašmakama, ne celotnega makamskega cikla, torej je zanj primerno, da nastopa kot solist.

Onkraj Pesmi in glasbe iz Badahšana

V zasedbi Pesmi in glasba iz Badahšana iz jugovzhodnega Tadžikistana poje in igra kratkovrato lutnjo brez prečk rubab tudi mednarodno že preizkušen glasbenik Aknazar Alavatov, ki glasovno in interpretativno (po tisti malenkosti, ki sem jo uspela slišati) sicer ne dosega neprekosljivega tadžikistanskega mojstra Davlatmanda, a je vendar dovolj močan in silovit, da se zelo veselim morebitnega koncertnega srečanja z Rumijevo poezijo, in – kdo ve – morda bo slišati celo tisto »Voli za norost, použij se v ognju kot metulj!« ali pa: »Ti si moja Ljubezen in moja Ljubljena – ne odhajaj! Sem tvoje bivališče in tvoje vezi – ne odhajaj! Sem vaba in sem past – ne odhajaj! Sem Modrec in sem Norec – ne odhajaj ...« Gotovo pa bo slišati dovolj zanimive godbe in poezije ter videti tudi nekaj plesa, saj prihaja z Aknazarjem tudi pevka in plesalka Sahiba Davlačajeva, z obodnim bobnom daf pa ju spremlja tolkalec Šodihan Mabatkulov (ki odlično spremlja tudi Aknazarja solo).

Kam se skupina umešča v glasbi Tadžikistana in kakšen je pomen skupine ter njenih članov?

Ti glasbeniki so vsi pomembni nosilci domačega izročila v Badahšanu, na severu Tadžikistana pa niso znani, to odseva močno regionalizacijo glasbene kulture te dežele. Vsi glasbeniki iz skupine so hudo zaposleni poklicni glasbeniki, ki nastopajo kot solisti in z drugimi glasbeniki v manjših zasedbah. Povečini nastopajo po porokah, na slavjih in ob drugih pomembnih dogodkih, denimo ob obiskih pomembnih osebnosti.

Ali imajo posneto zvočno gradivo, albume?

Aknazar je izdal CD-albuma (Raqs in Rumi, op. p.) pri založbi Buda Musique iz Pariza. Plošča The Anthology of Central Asian Music, ki bo izšla predvidoma leta 2006, bo prva skupna plošča te skupine.

V repertoarju imajo žalostinke, imenovane falak. Ali gre za isto zvrst falak, ki jo Davlatmand opredeljuje kot ljudsko pesem? O čem govori?

Pesmi, ki jih Davlatmand uporablja za besedila, so resnično popularne, in vendar so klasične pesmi, ki so jih napisali pesniki, klasificirani kot »tadžiški« in »indijski«, recimo Khodžandi, Bedil, Khusrau, Lajik in Hadži Džosain, poje pa tudi perzijske pesmi: Sadija, Hafeza, Džamija, Rumija, Khajama in druge. O pomenu izraza falak etnomuzikolog Jean During piše takole (v spremni besedi za album Tadjikistan: Chants des bardes (VDE-GALLO)): »Falak (pesmi usode) so prvotno peli med žetvijo, ko so bili kmetje zdoma. Torej so ga izvajali brez glasbil in v prostem ritmu. Poglavitne teme so trpljenje, ki izhaja iz ločitve in odsotnosti, krutost usode in ljubezensko hrepenenje. Falak zahteva močan, visok glas, ki zmore počasen spust v nizke lege.« Strokovnjaka za badahšansko glasbo Gabrielle van den Berg in Jan van Belle pa pišeta (v spremni besedi za album Badakhshan: Mystical Poetry and Songs from the Isma’ilis of the Pamir Mountains): »Pevec s falakom izraža nebogljenost v tem svetu, ki mu vlada edinole usoda.«

Ljudskim pesmim pravijo halki (khalqi). Kakšna je lirika teh, o čem govorijo in v čem se glasbeno razlikujejo od falaka?

»Khalqi« pomeni dobesedno »ljudstvo« ali »ljudje«, zato izraz zajema mnogotere raznolike popularne ljudske pesmi, ki nimajo posebnega obrednega ali verskega namena. Te pesmi imajo lahkotnejša besedila brez globljega duhovnega ali pobožnega sporočila oblik falak in maddah.

Kako se ta oblika, maddah, ki je tudi v repertoarju Pesmi in glasbe Badahšana, glasbeno in besedno razlikuje od obeh omenjenih? Čigava besedila pojejo?

»Maddah« so hvalnice, ki jih izvajajo izmailski muslimani, povečini, ko se zberejo za molitev, ob pogrebih in drugih resnih priložnostih. Ameriški muzikolog Ben Koen je nedavno opravil raziskavo na terenu, ki je pokazala, da ima lahko maddah tudi zdravilno, terapevtsko funkcijo.

Aknazar je znamenit pevec Rumijevih pesmi. V kateri del repertoarja sodijo? Ali pojejo tudi pesmi drugih sufi pesnikov in koga?

Rumijeva besedila se najpogosteje pojavljajo v maddahu. Uglasbena so tudi besedila lokalnih izmailskih pesnikov 19. in 20. stoletja.

Kako glasba uteleša barako? Ali se baraka dotakne tudi občinstva?

Baraka pomeni blagoslov, mnoge različne glasbe muslimanskega sveta skušajo z močjo glasbe podeliti barako tudi poslušalcem.

Za konec: napisali ste knjigo Sto tisoč norcev Boga: Glasbena potovanja po Srednji Aziji (The Hundred Thousand Fools of God: Musical Travels in Central Asia). Norci Boga so verjetno glasbeniki – zakaj božanski norci?

V knjigi želim pokazati predvsem, da je bil poklic glasbenika v Srednji Aziji po tradiciji moralni klic: da glasbeniki niso nastopali zaradi denarja in slave, temveč zaradi višjega poslanstva – bili so vzori moralnega vodstva in vere. Obstaja staro sufi verovanje, da je v vsakem trenutku na zemlji 40 božjih norcev, katerih identiteta je skrivnost, vendar človeštvu pomagajo v prizadevanju na poti k dobremu. Analogijo sem uporabil za glasbenike, ker se zdi, da izpolnjujejo v tradicionalni kulturi nadvse podobno vlogo.

TC Lejla Bin Nur

Küidüm chok (Gorim, tlim kot oglje)

Skladatelj: Ataj Ogombajev (1900–1949)

Besedilo: Ataj Ogombajev

Izvajalec: Zainidin Imanaljev, glas, komuz

Slovit kirgizijski bard Ataj Ogombajev v avtobiografski pesmi pripoveduje o tragični mladostni romanci s hčerko bogatega soseda. Da bi družina preprečila poroko hčere z revnim muzikantom, je dekle skrivaj omožila s fantom iz oddaljenega naselja. Ataj je pesem zložil potem, ko je zaman dve leti iskal ljubljeno. Izvajalec Zainidin Imanaljev je vzor tradicionalnega akina, ki je hkrati mojstrski instrumentalist, pevec, pesnik in zabavnik.

Gorim, tlim kot oglje

Menda gorim, brez dima tlim

Gori na mojem srcu

Ni nič, prav nič celo.

V prelazu gore Kan Džajlu

Brije mrzel veter, pada sneg

Moja temnooka v velikem ovratniku

Gorim, če veš za ceno moje ljubezni, pridi.

Kot bel topol v cvetju

Stopaš, razkazuješ belo obleko

Nimam izbire, ne morem biti s tabo

Blodim kot izgubljena mlada kamela.

Kot srebrnkast topol v cvetju

Stopaš spogledljivo v srebrnkasti ruti

Ne morem najti poti do tebe

Zapuščen trpim kot jokajoča mlada kamela.

Küidüm küidüm küidüm chok

Küidüm desem tütün jok

Jürögümdün bashynda

Küidüm jügörüdöi bütün jok

Kan jailoo degen biyik bel

Oshogo kar jaasa sogot muzdak jel

Qairyma jaka kara köz

Küidüm kadyrdy bilseng özüng kel

Ak terektei bürlönüp

Jürösüng sen ak köinök kiyip türlönüp

Aila jok saga jete albai

Men jüröm adashkan tailak öngdönüp

Boz terektei bürlönüp

Jürösüng sen boz jooluk salyp turlönüp

Boljolun taap jetalbai

Men jüröm bozdogon tailak öngdönüp.

Iz spremnega besedila T. Levina za ploščo Mountain Music from Kyrgyzstan skupine Tengir Too, ki bo izšla jeseni 2005.

Epizoda iz Manasa: Kökötöydün Ashy (Kökötöjeva spominska pojedina)

Manas je osrednji lik obsežne kirgizijske epske pesnitve, poimenovane po njem. Pesnitev v neštetih različicah, ki obsegajo tudi do 500.000 verzov, pripoveduje Manasovo življenjsko zgodbo: legendarno rojstvo ostarelim staršem in zgodnja junaška dejanja, ko je Kirgizijce osvobodil kalmuškega (mongolskega) jarma. Pesnitev se nadaljuje z Manasovo poroko z bojevniško Kanikej, opisuje, kako je združil kirgizijske klane, ter se konča z junakovo smrtjo po velikem naskoku na Kitajce.

Izvor epa Manas je ovit v številna ugibanja. Leta 1995 je Kirgizija slavila 1000-letnico Manasa, čeprav ni znano, ali je katerikoli del epa zares tako star. Zagotovo pa izvira Manas iz dolgih stoletij ljudskega ustnega izročila pripovedi, legend in mitov; številne prigode in stranske epizode so v celoto združevale cele generacije nadarjenih pripovedovalcev, ki jim pravijo manaši.

Tradicionalno ep Manas izvajajo brez glasbene spremljave. Manaši izmenjuje hiter deklamatorski slog, v katerem pripoveduje o okoliščinah dogajanja, in močno ritmičen recitativ, s katerim upodablja dialog in neposredne citate. Dramatične kretnje in izrazi obraza so integralen del predstave: manaši uporablja vsa izrazna sredstva, ki so mu na voljo, ter z njimi ohranja pozornost poslušalstva.

Sedanja predstava, med katero kiti pripoved glasbena spremljava, je prenova tradicije. Potem ko je Nurlanbek Nišanov po lokalni kirgizijski televizijski postaji videl manašija Risbeka Džumabajeva, ga je povabil, naj sodeluje v poskusni predstavi, med katero je skupina Tengir Too ustvarjala primerno atmosfersko glasbo za Džumabajevo recitacijo. Skladba, ki jo je zložil in aranžiral Nišanov, se je rodila iz tega sodelovanja.

Spominska slavja za mrtve junake, s konjskimi dirkami, igrami in pojedinami, niso pomembna le v srednjeazijskih nomadskih kulturah, temveč tudi v evropski antiki – recimo Patroklova pogrebščina, opisana v 23. spevu Iliade. Na Kökötöjevi spominski svečanosti med povabljenimi gosti niso le prijatelji mrtvega junaka, temveč tudi sovragi – tokrat Kalmuki in Kitajci. Kökötöjeva spominska pojedina je bila prvotno del drugega epa, ki je sčasoma postal del Manasa. Zgodba se je skladno spremenila, veličastna Manasova pojava pa je zasenčila prvotnega junaka Bokmuruna ('smrkav nos').

Prirejeno iz spremnega besedila T. Levina za ploščo Mountain Music from Kyrgyzstan skupine Tengir Too, ki bo izšla jeseni 2005.