13 and God

13 and God

Anticon, 2005

Naveza 13 and God je prav posebna in bi ji bilo po bežnem poslušanju brez podatkov o avtorjih skoraj težko določiti prave koordinate. Poznavalcem bi se seveda sčasoma razkrila delna identiteta udeleženih. Če ne drugače, bi jih ime založbe vodilo do sanfranciškega kolektiva, nabranega z več koncev ZDA, Themselves. Ti so izdali prvenec Them pred petimi leti pri založbi Anticon, kjer je založen tudi ta izdelek, dve leti kasneje ob pridruženem tretjem stalnem članu pri isti založbi ploščo The No Music in čez leto še The No Music of Aff's. Themselves so se na munchenskem nastopu evropske promocijske turneje albuma The No Music po naključju srečali s skupino, nad katere albumom so se navduševali med avtobusno vožnjo od enega do drugega koncertnega prizorišča. Gre za enkraten album Neon Golden nemške, iz hardkora prek džeza v inditroniko prelevljene zasedbe The Notwist. In vzklila je nenavadna ljubezen.

Posledica je logična. Žanrska večslojnost zvočne slike albuma, katere osnova je zlitina hiphop atmosferike Themselves in mehke, s sijajno elektroniko ovenčane melodike The Notwist, bavarskega kvarteta, ki se je v več kot petnajstletni karieri srečal s precej širokim razponom glasbenih zvrsti. Jedro projekta in istoimenskega albuma tvorijo trije člani iz Themselves, Adam »doseone« Drucker, Jeffery »jel« Logan in Dax Pierson, in trije iz The Notwist: brata Markus in Micha Acher ter Martin Gretschmann. Poleg omenjene šesterice sta za produkcijo poskrbela bobnar Martin Messerschmid in kitarist Max Punktezahl, sodelavci iz stranskih sodelovanj (največ Steffi Böhm iz Ms. John Soda in Valerie Trebeljahr iz Lali Puna) pa so prispevali dodatne glasove in zvočne efekte.

In prav mnoštvo raznoterih zvokov in glasov, elektronskih in organskih, je svojevrstna posebnost tega izdelka, na katerem je razsežnost sodelovanja dveh zasedb, obeh z že tako širokimi obzorji, podvojena: suče se iz svetlih, zasanjanih sintetizatorskih spevnosti in zamegljenih triphopovskih razpoloženj v skoraj neslišne drobne zvoke. Vodilna glasova Marcusa in Adama se za mikrofonom bodisi izmenjujeta v posameznih kosih bodisi se njuni diametralno nasprotni barvi glasu in način petja sestavljajo v večplastne vzorce, vse skupaj ustvarja nekakšno bibavično nihanje med intenzivno liričnostjo in temačno, lebdečo izraznostjo dubhopa. Prek zvočnih zank in »scratchanja« nas vozijo do melanholičnega ozračja, ustvarjenega z godali, pihali: denimo v skladbi Superman on Ice, ki ga razbije Adamovo rapanje, ki preide v komaj slišne zvoke prometa in prepletanje vzorcev telefonskih pogovorov, otroškega joka, šumenja morja, odmevov, podloženih z mestoma bučno, drugod minimalistično elektronsko hrupnostjo.

Plošča ima več vrhuncev – če »merimo« spevno ujemljivost, so vrhunci gotovo opojno hipnotična Men of Station, potem Perfect Speed, izpeljana v maniri kakšnega pridušenega hita z Neon Golden, gotovo pa Tin Strong, kjer se izkaže raperska izvrstnost z odzvanjanjem Markusovega glasu v ozadju posameznih sekvenc. Na albumu 13 and God je »najstarejše« orodje notwistov, kitara, skoraj izpuščeno, to ni nikakršna slabost, a dejstvo, da je brenkalo uporabljeno le v eni pesmi, pa še to akustično, pušča poslušalca v napetosti, da bo v prihodnosti od te naveze mogoče pričakovati še kaj popolnoma drugačnega.

HelenaB