ABYSSINIA INFINITE featuring EJIGAYEHU »GIGI« SHIBABAW

Zion Roots

Network, 2003

Ne glede na to, da nosi letnico 2003 in da je bil leta 2004 dejansko prepoznan kot pomemben izdelek, bo ta album – sicer po neki ne ravno do konca pojasnljivi logiki stvari – predstavljen šele leta 2005. To je tudi prav, saj si je s tem nenamerno vzel čas, v katerem se je samo potrdila teza o neminljivosti njegovih glasbenih vsebin, zaradi česar so ga v najbolj poznavalskih krogih prepoznavali za enega najboljših diskografskih izdelkov v letu 2004 v polju t. i. »svetovnih godb«. Prav tako zagotovo ni nepomemben podatek, da ga je pri izboru za »nagrado kritikov« med prestižnimi »BBC Radio 3 Awards for World Music 2004« prehitel samo zadnji album Rokie Traore. Ali, povedano drugače: govorimo o albumu, ki je lani v omenjenem izboru, v katerem na stotine kritikov z vsega sveta obdela na stotine glasbenih izdelkov s tega glasbenega področja, zasedel enako mesto, s katerim so se morali letos zadovoljiti Tinariwen s svojim Amassakoul – torej drugo.

O čem oziroma o kom torej govorimo? Album nosi naslov Zion Roots, izšel je pri nemški založbi Network, čeprav je nastal v New Yorku, po idejnem izvoru je iz Etiopije, podpisan pa je z Abyssinia Infinite featuring Ejigayehu »Gigi« Shibabaw. To seveda potrebuje nekaj dodatnih pojasnil. Najprej: naslov in delno podpis sta v minulem letu marsikoga zavedla k pomisli, da bomo z njim zapluli v »postreggaejaške« vode. Pa seveda ni tako, saj gre v izhodišču za poseben, enkraten projekt, katerega rezultat je izrazito konceptualen album. Projekt in zanj zbrano skupino glasbenikov sta avtorja Ejigayehu »Gigi« Shibabaw in Bill Laswell poimenovala Abyssinia Infinite, naslov albuma Zion Roots pa zelo nazorno opredeljuje izvor ustvarjalnega navdiha, s katerim je prežeto vse dogajanje na njem. Sveti Zion, starodavno kraljestvo Abesinija, dobršen del današnje Etiopije, amharska kultura, ljudska pesem in glasbeno izročilo etiopske ortodoksne krščanske cerkve, ki ga je avtorica Gigi v mladosti preizkušala z lastno vzgojo – vse to bogastvo, ki se je akumuliralo več kot dva tisoč let, se na tem albumu srečuje s tehnološko sodobnostjo današnjega New Yorka ter se pusti gnesti čarovniku zvočnih manipulacij Billu Laswellu. K temu je treba pripeti še dve močni sestavini: Gigijin izjemen glas in smisel za interpretacijo ter seveda instrumentalno kompetenco sodelujočih glasbenikov. Jedro skupine tvorijo trije etiopski glasbeniki, ki igrajo klaviature, tenorski saksofon ter tradicionalno flavto washint in harfo kirar. Temu jedru so se pridružili Tony Cedrars, znani harmonikar, ki poprime tudi za akustično kitaro, senegalski, čeprav že dolgo v ZDA živeči tolkalec Aiyb Dieng, še en v New Yorku zelo cenjen tolkalec indijskega rodu Utkarsha »Karsh« Kale in sam Bill Laswell, ki je poleg običajnih klaviatur tokrat izjemoma v studiu vzel v roke tudi akustično kitaro. K temu je treba dodati še dva etiopska spremljevalna glasova iz družine Shibabaw, nad vso to bogato zvočno preprogo pa plava kristalno čist, oster, a zaradi bleščeče izraznosti nikoli trd, nikoli neoseben, nikoli grob glas Ejigayehu »Gigi« Shibabaw.

Gre za izjemno delo in morda celo za enega ključnih ustvarjalnih dosežkov v aktualnem trenutku produkcije afriške popularne godbe nasploh. Gre za realizacijo enega najbolj domišljenih meni znanih zvočnih konceptov v tem polju glasbenih praks, v katerem se od skladbe do skladbe bolj presenetljivo spajata, dopolnjujeta in nadgrajujeta starodavnost v svoji arhaični, duhovni in ljudski podobi ter sodobnost, podprta z enkratno, prepoznavno posebno glasovno interpretacijo, z njenim instrumentalnim ozvočenjem, z domiselnimi priredbami skladb (delo Laswella, medtem ko so same skladbe izmenično tradicionalne amharske in pa Gigijine avtorske) in pa seveda s subtilno produkcijo, ki upošteva predvsem akustične razsežnosti uporabljenih glasbil (spet Laswellov prispevek). Rezultat je seveda na prvo poslušanje presenetljiv, pozneje vedno bolj prepričljiv in kompakten zvočni akt, ki nas postopoma zasvoji, ko nam začnejo lesti v ušesa tudi glasbi podložene »liturgične« razsežnosti Gigijinega početja. Ob vsem tem se seveda zelo hitro strinjamo z uvodoma zapisanimi trditvami in informacijami: Zion Roots smemo povsem upravičeno šteti med glasbene vrhunce zadnjega leta in pol.

Zoran Pistotnik