THE ANGELS OF LIGHT

The Angels Of Light Sing »Other People«

Young God Records, 2005

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo Michael Gira posnel tako sproščen in odprt album, kot je The Angels Of Light Sing Other People. Swans mu tega niso dovoljevali že zaradi slovesa, zadaj je stala odgovornost, v manjši meri do oboževalcev, večja do samega sebe, čeprav je na nekaterih ploščah že bilo slutiti naklonjenost do pripovedovanja zgodb, ne le skiciranja skrajnih psihičnih stanj. Ko je Michael razpustil Swans, je z njega padlo tudi to breme odgovornosti, naenkrat je lahko počel vse tisto, kar si prej ni dovolil. Še vedno je lahko ustvarjal »filmsko glasbo za slepe«, a obenem se je obrnil k pesmi kot taki, pesmi z jasno deljenimi kiticami in refrenom, petje pa je lahko spremljal z nekaj osnovnimi akordi na kitari.

No, tudi take pesmi v njegovi interpretaciji niso bile lahkotno poslušanje, zadaj je še vedno ždel občutek nelagodja in neizživetosti, tudi prispevki drugih članov zasedbe so še podlegali staremu konceptu, da so se na koncu iz vsega vedno izcimile dokaj kompleksne skladbe. Pravi rez je pomenil šele lanskoletni, resnično samostojni album Michaela Giraja, I Am Singing To You From My Room. Kot pove naslov, ga je posnel sam v svoji sobi ob spremljavi zgolj akustične kitare. Ne le, da je s tem pokazal na način dela, končno se je v največji možni meri naslonil sam nase. Ker je bil ta solistični album namenjen predvsem ljubiteljem in ga je Michael natisnil le v tisoč izvodih, si je lahko privoščil podvajanje. Večino pesmi je posnel še enkrat z razširjeno zasedbo The Angels Of Light; v njej so tokrat v ospredju kar vsi štirje člani neofolk skupine Akron/Family, ki jo je odkril prav Michael Gira in istočasno s svojo ploščo založil še njihov prvenec.

Bolj kot kdaj prej je razvidna delitev vlog, na eni strani avtor in pevec, na drugi skupina, ki se vključuje dodatno. Michael sam je na spletni strani založbe Young God priznal, da bo to njegov najbolj »pop« album, čeprav so ti termini relativni in njegovo pojmovanje popa zagotovo ni enako pojmovanju povprečnega porabnika tovrstne glasbe. Vseeno, Michael se je potrudil, da bi zvenel odprto, melodično, sprejemljivo, celo vzneseno, a to še vedno niso popevke za vsakdanjo rabo. Še posebej ne, ker se prevečkrat na nepravem mestu pojavijo Akron/Family in s svojimi vložki rušijo ustvarjeno razpoloženje. Očitno so zrasli na folk rocku sedemdesetih let in tja na silo sedaj vlečejo še Michaela. Njegove pesmi pa so izven ozkih časovnih in žanrskih oznak, so kvečjemu »songwriterske«, po novem odprte še zaradi pripovedovanja v tretji osebi (glej naslov!). To seveda še ne pomeni, da zgodbe niso projicirane skozi njegovo, izrazito osebno opcijo. Zato so to še vedno pesmi Michaela Giraja, kot ga poznamo, le za spoznanje bolj sprejemljive; in kdorkoli bo že zraven, bistveno ne bo spremenil njegovih sporočil.

Janez Golič