BECK

Guero

Geffen/Dallas, 2005

Ob prvem singlu E-Pro z novega albuma so si mnogi oddahnili, češ, »Beck's back«. Mračno obdobje je za njim in Sea Change izpred treh let je bila samo faza, ki jo mora v življenju doživeti vsak izmed nas. In po svoje se je Beck res vrnil. Oprtan z inovativnimi možgani čudežnega dueta Dust Borthers, na katerega ga še od prej veže delo za bolj funky-groovy albuma Odelay in Midnite Vultures, je novi album resda spet žanrsko prepreden in nabuhel od pristnega, samo Becku lastnega kvašenega glasbenega testa. Toda: čeprav njegove žemljice (na zgoščenki jih je kar štirinajst) na prvo žogo zadišijo po vedrem, žurerskem in rahlo melanholičnem dečku, kakršnega se spominjamo izpred desetih let, se ob močnem ugrizu iz njih pocedi močan priokus po bolečini, naveličanosti in še vedno razparanem srcu, ki ga Becku nista mogla zakrpati niti sedanja žena niti njun 18-mesečni otrok. E-Pro tako glasbeno z nalezljivim ritmom in enostavnim refrenom »Na na na na na na na na« sicer močno potegne na stare dobre čase iz obdobja Odelay, a posebnega optimizma ni zaznati. »There's too much left to taste that's bitter,« zapoje v zadnjem verzu omenjene pesmi in s tem po svoje povzame celotno vsebino albuma. V pesmih Missing (the guns of her mind aim a line straight at mine, to a heart that was broken), Black Tambourine (sharks smell the blood that I'm bleeding), simpatični Scarecrow (bury tears in the chapters you shut), katere začetni ritem močno potegne na Billie Jean Michaela Jacksona, izjemni Farewell Ride (All I need is two white horses in a line, carrying me to my burying), ki precej spominja na ozračje, ki ga v svojih stvaritvah pričara Nick Cave, in prelepi Emergency Exit (It's a little too much to ask of faith, it's a little late to wait for fate) se Beck že po izbranem, mestoma ponavljajočem se repertoarju besed in metafor osredotoča na minljivost, nemoč, ranljivost in nezmožnost, da pozabi na pretekle (pre)izkušnje. Polovica albuma torej spominja na predhodnika, le da je Beck pesmim tokrat nadel nekoliko lucidnejšo, žanrsko eklektično obleko, ki prikriva črnogledi pesimistični naboj.

Za drugo, vedrejšo polovico albuma, stoji veliko bolj navihan Beck. Pesem Guero (po naše Belec) je odličen pogled nazaj, v njegovo živahno glasbeno zakladnico, ki je vrhunec dosegla z Midnite Vultures, po drugi strani pa nemara pomeni tudi enega izmed možnih optimističnih vpogledov v njegove prihodnje izdelke. Latino vibracije, podkrepljene s španščino, se namreč izkažejo za izjemno dobrodošlo spremembo, ki bi jo po mojem mnenju lahko Beck kot konceptualno nit vlekel skozi celoten album. Žal je v tem smislu naslov albuma nekoliko varljiv in me je osebno zaradi drugačnih pričakovanj nekoliko razočaral, saj je nekaj latinskoameriškega duha zaznati le še v pesmi Missing. Kot Beckovo »zafrkantsko vižo« velja omeniti še Hell Yes, v kateri uspe Beckovo čudežno pero spet zapisati nekaj bajnih besednih nizov, kot je na primer tale posladek: cliche wasted hate taste tested. Včasih se mi zdi, da bi Beck lahko že malo presedlal v drugo umetniško panogo in izdal kakšen roman. Za zdaj pa bo Guero moral zadostovati.

Marta Pirnar