BLOC PARTY

Silent Alarm

Wichita, 2005

Da se Bloc Party pripravljajo na izdajo prvenca, ki bo imel velik odziv, je napovedovalo že navdušenje ob njihovih lanskih izdajah singlov She's Hearing Voices, Banquet, Little Thoughts, Helicopter in EP-plošče Bloc Party, ko se je o njih v angleških medijih začelo govoriti kot o »novih Franz Ferdinand«. Vsi vemo, kako veliko delo so lani z brezhibnim prvencem, popolno poprockovsko ploščo, s katero so tako simpatično in navdahnjeno obudili lepe spomine na novovalovsko obdobje, naredili Franzi. Premaknili so meje splošne glasbene tolerance, se zarezali v zavest ljudi kot ušesom všečna skupina in na široko odprli medijski prostor za druge skupine s podobnimi referencami. Mednje prav gotovo spadajo tudi Bloc Party. Pa jim bo res uspelo nadaljevati poslanstvo? Dvomim, saj v nasprotju s Franzi niso linearni, popolni in korektni. Bloc Party so glasbeno večplastni, manj popolni, bolj pristni, tudi politično angažirani. Kompleksnost in problematiziranje večino praviloma odvračata. Po drugi strani imajo nekaj možnosti, ker se prvencu Silent Alarm ni lahko upreti, je »radiu prijazen« in ima tisto »nekaj«, kar poslušalca sili v to, da si ga ponavlja v nedogled.

Očiten je močen vpliv novega vala in tistega, kar mu je sledilo v 80. letih, skupin, kot so Gang of Four, Joy Division, Siouxie and The Banshees, The Cure, Dinosaur Jr., Sonic Youth in mnoge druge, hkrati pa Silent Alarm kipi od čisto nove svežine, ki omogoča takojšnjo prepoznavnost skupine v zdajšnji kopici navezovalcev na popularnoglasbeni trend, ki so se ga prijele oznake neorock, art wave, novi novi val in še katera. Njegove značilnosti so melodični in spevni komadi, ostre kitare, bogati ritmi, otožen vokal. Ves album drži pokonci popolna ritmična sekcija, iz katere ob basistu Gordonu Moakesu vendarle izstopa bobnar Matt Tong, glavni kitarist je z ostrino navdahnjeni Russell Lissack, edini črnec v bendu pa pevec in kitarist Kele Okereke. Ta je medtem že začel posojati glasilke tudi drugim, konkretno Chemical Brothers. Fantje so se našli v Londonu že pred leti, delali so pod različnimi imeni, s spremembo imena v Bloc Party pa se jim je dokončno »odprlo«. Po vseh omenjenih hvalospevih so z albumom v bistvu pripravili manjše presenečenje, saj se prva polovica albuma, na kateri so objavljeni večinoma že znani plesno obarvani rockovski komadi v novih verzijah, prelomi v drugi, bolj melanholični del. Omeniti gre tudi pečat, ki ga je na albumu pustil producent mlajše generacije Paul Epworth (delal je tudi pri albumu Futureheads), čigar moto je delati glasbo, ki ti dviguje kocine. Nekaj takega je z Bloc Party uspelo.

Viva