Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jure Potokar

JAMES CARTER

Gardenias For Lady Day

Columbia, 2003

JAMES CARTER

Live At Baker's Keyboard Lounge

Warner Brothers, 2004

James Carter je pred desetimi leti veljal za enega največjih upov jazza. Ne samo zato, ker je bil mlad, postaven in ker je izvrstno obvladal celo družino saksofonov in klarinetov, ampak tudi zaradi silovitega, vendar nadzorovanega igranja, ki je recimo spominjalo na mladega Sonnyja Rollinsa. Najboljši plošči je posnel na začetku za japonsko založbo DIW (JC on Set in Jurassic Classic), potem pa ga je kot zvezdniški material pograbila založba Atlantic in v njegovo promocijo vložila veliko truda, pa tudi denarja. Vendar tega ni nikoli povsem upravičil, čeprav je snemal »konceptualne« albume, na katerih je sicer vedno blestel in tudi temelji konceptov so bili smiselni (Miles Davis, Django Reinhardt, jazzovske balade, sodelovanje s starejšo generacijo), samo končni rezultat ni puščal prav trajnega vtisa.

Potem se ga je založba Atlantic naveličala in novo streho nad glavo je poiskal pri založbi Columbia, za katero je takoj nadaljeval s koncepti. Gardenias for Lady Day je seveda plošča, posvečena Billie Holiday. Ne nujno pesmim, ki jih je ona pela, ampak glasbi, ki nanjo tako ali drugače spominja. Posebnost plošče so aranžmaji za godalni orkester, ki pa sploh niso tako »mimo«, kot bi si morebiti mislili. Morda zato, ker sta zanje poskrbela Greg Cohen in Cassius Richmond. Kljub njihovemu razkošju je poglavitni zvezdnik še vedno Carter, ki blesti na saksofonih in klarinetih, v jazzovske standarde pa je vnesel tudi toliko improvizacije in interpretativne drznosti, da jih je veselje poslušati. Vrhunec plošče je sijajna predelava Billiejine najpomembnejše skladbe Strange Fruit, v kateri se zlovešči Cohenov aranžma konča z rafalom skoraj neartikuliranih Carterjevih krikov na saksofonu, ki dajejo skladbi kataklizmične razsežnosti, svoje pa seveda prispeva tudi nenavadno petje Miche Braden.

Live at Baker's Keyboard Lounge je plošča, ki nima koncepta, ampak je preprosto posnetek tridnevnih nastopov, ki jih je imel Carter junija 2001 v klubu iz rojstnega Detroita. Na teh nastopih je imel celo vrsto gostov: Davida Murraya, Johnnyja Griffina, Franza Jacksona, Kennyja Coxa, Dwighta Adamsa, Larryja Smitha in Gerarda Gibbsa, toda poglavitni zvezdnik vseskozi ostaja Carter sam, ko nenehno menjava pihala in igra z običajno silovitostjo.

Najlepše pri vsem je, da izbira skladbe, v katerih pridejo do izraza ne le njegove odlike, ampak tudi odlike izvrstne spremljevalne zasedbe (kontrabasist Ralphe Armstrong, bobnarja Leonard King in žal že pokojni Richard Allen). Tudi tokrat so na sporedu same priredbe, toda te so silno raznolike (od Oscarja Pettiforda in Dona Byasa do Georgea Duviviera). Edina zabloda je sintetizatorska »novotarija« Soul Street, vrhunec pa je sklepna Foot Pattin' s štirimi saksofoni.

Očitno je, da bi bilo za Carterja (in tudi za poslušalce) bolje, če bi večkrat snemal plošče, ki bi bile narejene manj konceptualno (čeprav Gardenias for Lady Day ni slaba) in bolj po občutku. Konec koncev tudi v jazzu še vedno bolj cenimo spontanost kot aranžersko ali še kakšno drugačno popolnost.

Jure Potokar