NICK CAVE

B-Sides and Rarities

Mute/Dallas, 2005

Dveh stvari, povezanih z glasbo, ne bom v življenju nikoli pozabil: oktobra 1997, ko me je bridge v izvirni različici Jersey Girl naredil za zapriseženca umetnosti Toma Waitsa, in pozne pomladi 2001, ko sem v Tivoliju prvič v živo videl in slišal Nicka Cava in njegova Slaba semena. Navduševal sem se nad njegovo takratno ploščo No More Shall We Part in bil neznansko razočaran nad naslednjo, Nocturamo. Zdela se mi je precej na hitro narejena, brez globine, ki je odlikovala prejšnja Cavova dela. Prav takšen spodrsljaj se mi še vedno zdi njegov zadnji studijski izdelek Abattoir Blues/Lyre Of Orpheus. Ne premore morbidnosti plošče My Funeral, My Trial, ne veličastnosti Murder Ballads, Boatman's Call in No More Shall We Part. Tudi besedilno je Cave na zadnjih dveh studijskih izdelkih zelo nazadoval. Zato sem bil razočaran in sem se potuhnil. Potem se je začelo govoriti o zbirki redkih posnetkov. Navdušenci smo seveda že premogli precej strani B z malih plošč in nedovoljeno izdanih zadevščin, vendar so redkosti pač redkosti, in če gre obenem za Nicka Cava, se človeku zdi, da bo zbirka vsaj zanimiva, če že ne izvrstna.

Zbirka B-Sides and Rarities, ki premore tri CD-plošče, je izvrstna in še malce čez. To sem ugotovil že po prvem »poskusnem« poslušanju in potem z vsakim temeljitejšim poslušanjem vedno znova. Vsaj štirideset odstotkov pesmi sem že poznal in jih premogel v takšni ali drugačni obliki, vendar jih je izbiralec Mick Harvey, član Cavove zasedbe, tu postavil v poseben kontekst, ki jim je dal še dodatne razsežnosti. Cavova izvedba Youngove Helpless, ki po moje vsaj nekajkrat presega izvirnik, je umeščena med pesmi Blue Bird in God's Hotel. Prva je bila objavljena kot stran B male plošče Straight To You, druga pa na kompilaciji Rare On Air, Vol. 1, in samo pozorno ju je treba poslušati, pa slišimo, kaj povesta v soskladju s Helpless. Takšna kontekstualna uvrščanja so sicer prva odlika zbirke. Še en primer: Cavovo priredbo Cohenove Tower Of Song srečamo za pesmijo Cassiel's Song, ki je bila leta 1994 objavljena kot stran B male plošče Do You Love Me, še prej pa je bila del glasbe iz filma Faraway, So Close (1993, igrali Otto Sander, Peter Falk in Nastasja Kinski), v katerem kot protagonist nastopa … Cassiel. Ni potrebno veliko domišljije, da ugotovimo zanimivo kontekstualnost pesmi v zbirki. Druga odlika zbirke je enostavno priložnost, da tisti, ki niso kupovali malih plošč, redkih izdaj in podobnih zadev, dobijo zdaj vse te zadeve skupaj. In gre za res dobro glasbo. Zbirka se začne z akustično različico Deanne (Tender Prey), ki razkrije njeno gospelovsko genezo. Ta prva pesem je posledično tudi ključna za razumevanje zbirke in naprej kar celotnega Cavovega opusa, v katerem je po Cashevem zgledu, odkrito spogledujoč se z izročili ameriške, evropske in avstralske (kozmične) glasbe, povezoval ljubezen, Boga in umor in se zadnja leta ukvarjal predvsem s prvima dvema. Na plošči No More Shall We Part je izmojstril ljubezensko in gospelovsko tematiko, tako njune (pre)temne kot svetlejše plati – no ja, tej »svetlejši« recimo raje »resignacijska«, saj pri Cavu ni ničesar res svetlega, poglejte recimo video za na videz »svetlo« ljubezensko izpoved Into My Arms z albuma Boatman's Call. Za Deanno slišimo akustično različico pesmi Mercy Seat (kje si, John R.?) in potem lepo po spisku in kontekstu, kaj bi zdaj vse razkrival! Tretja odlika plošče je podatkovnost. Faktografsko je zadeva res dobro opremljena, čeprav pogrešam besedila. Kje so besedila? Pri Cavu so besedila najpomembnejša, a nam daste prosim besedila?! Dobro, pri Nocturami in Abattoirju bi bilo bolje, da jih ne bi bilo. Res. V tej zbirki pa je nekaj boljših zadev s tega zadnjega, po moje umetniško ne preveč močnega obdobja. Ampak saj je Cave še mlad, še bo ustvarjal, samo morda bi bilo dobro, če bi si med albumi vzel malo več premora. Se napolnil. Močan opus ima, zakaj bi ga slabil na račun »steady outputa«, kot to imenujemo pri nas?!

Zbirka B-Sides and Rarities je močnejša postaja na umetniški poti Nicka Cava, kot je bila zbirka največjih uspehov pred nekaj leti. In ker navkljub prizadevanju podpisanega še ne bomo tako kmalu v našem jeziku dobili nobene njegove proze, pa tudi poezije ne (upam, da se motim!), nam ne preostane drugega, kot da zbirko redkosti do nezavesti zdelamo v predvajalnikih. In gremo letos junija na vsaj enega od njegovih dveh nastopov v Križanke. Pa veselo na delo!

Matej Krajnc