Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SEKOU BEMBEYA DIABATE

Guitar Fo

Discorama/Harmonia Mundi, 2004

Trend spajanja žlahtne dediščine iz zgodnjega obdobja dogajanja sodobne afriške glasbe z njeno aktualnostjo se uspešno nadaljuje. Še posebej lahko to trdimo za početje, ki je povezano z njenimi zahodnoafriškimi predstavniki. Naj samo spomnim na »reinstalacijo« legendarnih zahodnoafriških »orkestrov« Super Rail Band de Bamako, Orchestra Baobab in Bembeya Jazz na mednarodnem prizorišču z novimi albumi in s številnimi odmevnimi nastopi; dodati moramo tudi oba zadnja akustična in v mnogem izrazito k sodelovanju v omenjenih »orkestrih« obrnjena albuma Salifa Keite in Moryja Kanteja. Hkrati se je pričela neke vrste nadgradnja tega izročila s samostojnimi albumi vodilnih članov teh zasedb: Sekouba Bambino Diabate, mlajši pevec Bembeya Jazz, je že pred časom zakoračil po tej poti. V kontekstu predstavitve tega albuma je posebej referenčno, da mu je sledil prvi kitarist Super Rail Band de Bamako Djelimady Tounkara z odličnim prvencem Segui (pravkar je objavil drugi album Solon kono), zdaj pa je svoj zaresen prvenec (ker je mednarodno dostopen) objavil še prvi kitarist Bembeya Jazz Sekou »Bembeya« Diabate alias »Diamond Fingers«.

Glasbena zgodba Sekouja Diabateja je bila vseskozi tesno prepletena z Bembeya Jazz. Sicer glasbeni samouk, ki je bil vso mladost vzgajan v izročilu svojega okolja, se je zgodaj navdušil za kitaro, vse zgodnje obdobje jo je igral pod vplivom zvokov kore in balafona. Ti dve kraljevski glasbili Zahodne Afrike sta tako pustili neizbrisen pečat njegovemu kitarskemu slogu. Obdan z glasbeno tradicijo domačega okolja je po radiu ves čas poslušal tudi različne neafriške popularnoglasbene izraze in ob njih razvijal svojo osebno percepcijo in sintezo teh glasbenih virov, ki jih je potem pretvarjal v avtorska dela. Ravno v obdobju, ko je Gvineja pridobivala politično, gospodarsko in tudi kulturno neodvisnost, je Sekou Diabate postal kitarist solist ene tistih ključnih glasbenih skupin, ki je v zahodnoafriško urbano glasbo vnesla revolucionarne spremembe: The Bembeya Jazz.

Zdi se, da so Bembeya Jazz zgodnji uspeh dolgovali svojim pevcem. Vendar pa so bili prodorni, lirični kitarski soli v tem orkestru tisti, ki so njihovemu izvajalcu leta 1977 na velikem panafriškem festivalu v Lagosu prinesli vzdevek »Diamond Fingers«, samemu orkestru pa vseafriški sloves. Ta izvajalec je bil seveda Sekou Diabate. Zelo redko je nastopal samostojno, z lastno zasedbo. To se je dogajalo predvsem v poznih 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo delovanje Bembeya Jazz občasno ustavljeno. Takrat je nastopal tudi v ZDA in nekaj malega po Evropi. Leta 1995 je tako nastal tudi njegov prvi lasten album z zgovornim naslovom Diamond Fingers. Ker je izšel pri manjši založb, je bil težko dosegljiv. Tako je Guitar Fo, ki je njegov drugi samostojni album, v resnici njegov prvi, ki je širši javnosti tudi zares dostopen, ker ga je založila dovolj ugledna francoska založba Marabi za svoj poganjek Discorama, zato ima zagotovljeno dovolj široko distribucijo. Gradivo zanj je bilo posneto lani v Franciji v premoru med evropsko in ameriško turnejo Bembeya Jazz. Zato so seveda na snemanju sodelovali njeni člani; bolje rečeno, kar celotna ritmična sekcija. Ustrezen je seveda tudi glasbeni izraz na plošči. Ta ponuja trdno odigrano mandinško kitarsko godbo, ki je izrazito ritmično strukturirana (dve ritmični kitari, bas kitara in dva tolkalca) in ki se preliva od počasnejših balad z nekoliko melanholičnim, celo romantičnim razpoloženjem do pravega udarnega mandinškega rock'n'rolla. Mojster posameznim skladbam prilagaja tudi izbor instrumenta. Uporabljene kitare so različnih izvedb in z različnimi strunami med akustično klasiko in elektrificiranimi modeli. Vsebina albuma je povsem podrejena temu glasbilu. Med enajstimi skladbami so samo tri, v katerih se zasliši petje. In prav je tako, saj ta Diabate ni ravno velik pevec. Zato pa se mu v dveh izmed njih pridruži za zdaj še manj znana gvinejska griotka žlahtnega glasu Safiata Conde in prevzame pobudo, kar je dodatna popestritev dogajanja na albumu. Ta je v vsem slišanem avtorsko in izvedbeno visoko kompetenten izdelek, ki ga lahko mirno postavimo ob bok najboljšega, kar je produkcija afriške popularne godbe v letu 2004 poslala na mednarodno prizorišče.

Zoran Pistotnik