MATT ELLIOTT

Drinking Songs

Ici d'ailleurs, 2005

Očitno je Matt Elliott živel v razsulu, iz katerega se je želel čim prej izkopati. Third Eye Foundation je bil njegov one man band, s katerim je ozvočeval te notranje razcepe; po eni strani je bila ta godba mračna, industrijska, s poudarjenim drum'n'bass ritmom, a istočasno so skozi temačno kopreno že prodirali svetli žarki v zvočni obliki melanholičnih melodij klavirja in liturgičnih zborov. Zelo angleško, skrivnostno in neoprijemljivo. To je bil spoj tradicije in urbanih zvokov, saj je Elliott takrat živel na odmaknjenem, viharniškem obalnem delu južne Anglije, a obenem je bil dovolj blizu središču glasbenega dogajanja, da se mu ni mogel izogniti.

Sprememba v glasbi se je zgodila s spremembo v osebnem življenju. Matt se je preselil na jug Francije, in nov začetek zaznamoval z glasbo, ki jo je podpisal s svojim imenom. Prvi samostojni album The Mess We Made je bil že prečiščen izdelek, po naslovu sodeč tudi poravnava za nazaj. Hitrega, programiranega drum'n'bassa je bilo le še za vzorec, na plan je prišlo vse tisto, kar je bilo prej zakrito. Obenem se je Matt poskusil tudi kot pevec nadvse otožnih pesmi.

Drinking Songs je nadaljevanje, začrtano s »samostojnim« prvencem. V prvem planu so melanholični zveni kitare in klavirja s čistimi linijami, na sledi Yanna Tiersena (francoski skladatelj, znan po glasbi za tisti simpatični film Amelie), s katerim si Matt po novem deli založbo. In če so sedaj zasnova pesmi zamaknjeni klavirski akordi in lahkotno ubiranje kitarskih strun, potem so manipulirani vokali tista nadgradnja, ki jo je Matt pripeljal dlje kot kdorkoli drug. Z elektronskimi sredstvi je svoj glas razvil in razmnožil na raven himnične vznesenosti, a še vedno je ta vznesenost ozemljena z otožnim tonom. Če po načinu izpeljave melodij in končno po naslovu sodeč te pesmi res spomnijo na pivske pesmi, ki bi jih avtor spesnil skupaj z ruskimi mornarji ob praznjenju steklenice vodke, potem zagotovo niso povzetek veselega druženja, kvečjemu samopomilujoč spomin nekoga, ki ponovno v osami zdravi »mačka«. Namesto Drinking Songs bi bil pravzaprav primernejši naslov Hangover Songs. Kolikor veselejši je bil večer, toliko napornejše je jutro.

Vse do sklepne skladbe album zveni skladno in zaokroženo. Logično. In ko sprejmemo tezo, da je Matt opravil s preteklostjo, da je to le še spomin, se šele začne pravi ples. V sklepni elegiji, skoraj 20 minut dolgi The Maid We Messed, se vrne k maniri industrijskega drum'n'bassa in dokaže, da je z elektroniko mogoče ustvariti bolj živ glasbeni organizem kot sto »pravih« glasbenikov skupaj. Zveni, kot bi v eno zamešal vse predhodne skladbe Third Eye Foundation, notri brbota in žubori nešteto zvokov, ki nikoli ne zapadejo v vzorec, ampak le od daleč naraščajo v veletok in se v drugi polovici izlijejo v miren pristan. Tja, kjer je sedaj doma Matt Elliott.

Janez Golič