Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Marta Pirnar

AMOS LEE

Amos Lee

Blue Note/Dallas, 2005

Amos Lee sicer nerad vidi, če ga primerjajo z Norah Jones, toda, resnici na ljubo, na začetku tele recenzije ne moremo mimo nekaterih dejstev, ki ga povezujejo z mično gospodično Jonesovo. Najprej, v svoje zavetje ga je vzela založba Blue Note, ki je pred nekaj leti prepoznala tudi Norin glasbeni talent; posledica tega je seveda bila, da se je Amos seznanil z Jonesovo, ki ga je kmalu zatem vzela s seboj na turnejo in mu s tem odprla vrata do množičnega poslušalstva; poleg tega je prvenec produciral Norin stalni spremljevalec v njenem bendu in zasebnem življenju, Lee Alexander, Norah sama pa je na albumu kot pianistka in pevka sodelovala pri dveh pesmih (Keep It Loose, Keep It Tight in Colors). Rezultat takšnih »družinskih vezi« je izjemno melodična, s soulom z začetka sedemdesetih let navdihnjena plošča, na kateri so poleg Leejevih kitarskih (ne klavirskih!) spretnosti slišni tudi njegov pesniški talent, smisel za aranžmaje in melodijo ter seveda magičnost njegovega ravno prav visokega, zmerno čutnega glasu, ki v izrazito osebne poetične zapise vliva boemsko dozo življenja. Leejevo ustvarjanje je usmerjeno na čudovite ljubezenske izpovedi, v katerih mu uspe všečno predstaviti ženske plati svoje duše (izjemna Arms Of A Woman), predvsem pa se kot pijanec plota drži tiste betonske meje, ki občutljivi svet rahločutnega umetnika ločuje od preostalega sveta. Amosovo nestrinjanje z zlobnim (angl. wicked) svetom in vampirskimi podjetneži, ki živijo v njem in sesajo umetniške duše naivnežev in poštenjakov (Soul Suckers, Give It Up, Love In The Lies) je prisotno skoraj v vsaki od enajstih pesmi; njegov umetniški subjekt se v poslušalcu zato izrisuje kot nekakšen osamelec, ki sredi globaliziranega potrošniškega vrveža vztraja v milnem mehurčku umetniške kredibilnosti in nedotaknjenosti. Keep It Loose, Keep It Tight, Dreamin', Colors in odlična, z gospelovskim ozračjem pregnetena Black River so zgovorni in s pretanjenim sluhom izdelani prizori iz zasanjano melanholičnega življenja umetnika, ki ne glede na to, da zavestno krmari proti toku sodobnih glasbenih stilov, vztraja in verjame v svoje poslanstvo. Nič čudnega, da se je v nekem baru v Stockholmu, kjer je med mini turnejo s tričlanskim bendom poskušal narediti vtis na Evropejce, samo smehljal, ko mu je za njegov melanholični soul nezainteresirana publika vpila: »You Suck!« Drugo leto ga bo ta publika nemara imela priložnost videti kot zmagovalca na podelitvi grammyjev. In takrat Amos Lee zagotovo ne bo »sucker«. Lep album.

Marta Pirnar