EDDIE LeJEUNE and THE MORSE PLAYBOYS

It's In The Blood

Rounder, 2005

Eddie LeJeune je bil eden najbolj iskrenih harmonikarjev in pevcev novejšega cajuna. Umrl je leta 2001, dobri dve leti po koncertih v naših krajih. Njegova glasba je močna in neposredna, z globokimi koreninami v tradicionalnem cajunu. Založba Rounder se je nanjo spomnila z novo izdajo albuma It's In The Blood. Pristen cajun lahko slišite povsod v Louisiani, tako na zasebnih zabavah kot v uglednih koncertnih dvoranah. Pri tem je pomembno, da občutki glasbenika niso zgolj izraz besedila, prihajati morajo neposredno iz njegovega srca. Pri izražanju čustev ima v cajunu velik vpliv tudi način igranja. V Eddiejevi zasedbi so bila le tri glasbila – harmonika, gosli in kitara, in s takšno zasedbo je nastopal tudi njegov oče. Če je na odru več ljudi, osebni občutki hitro zbledijo – vsaj LeJeune je menil tako. Za pristno izražanje in obvladovanje koncertnega prostora je trio ravno pravšnji.

Eddie LeJeune se je rodil leta 1951 v Lacassinu v Louisiani kot sin znamenitega Iryja LeJeuna, slepega harmonikarja, ki se je v glasbeno zgodovino zapisal kot eden največjih glasbenikov cajuna vseh časov. Iry LeJeune je s svojim prepoznavnim slogom postavil temelje sodobnemu zvoku cajuna in postal vzornik mladi generaciji glasbenikov, ki je navdih iskala v tradicionalni, akustični glasbi Louisiane. Zaradi očetove zgodnje tragične smrti je Eddieja igranja harmonike naučila stara mama in

Eddie je bil zelo ponosen, ko je igral očetove skladbe. Čeprav je vedel, da ne bo nikoli tako dober kot on, je bil vsaj sposoben nadaljevati tradicijo dobrega, pristnega cajuna. Pravil je, da ga je glasba tako prevzela, da ni videl občinstva pred seboj. Ko je pel pred ljudmi z zaprtimi očmi, si je utrl pot do njih s svojimi čustvi. Tako prepričljiva je kajpak tudi tale plošča, čeprav moramo vedeti, da je to glasba, ki se jo posluša živo na koncertih ali bolje rečeno na zabavah. LeJeunov prodoren glas in harmonika povezujeta rahločutno razpoloženje in plesne ritme na način, kot ga zmore le pravi cajun. LeJeunova harmonika je sploh nekaj posebnega in nam igra klasike cajuna z redkimi trenutki prediha. To je izvirna glasba, ob kateri zasrbijo podplati in brez pretiravanja lahko trdim, da je bil LeJeune verjetno med boljšimi harmonikarji cajuna, čeprav zdaj za njim kajpak prihajajo tudi drugi.

LeJeune je nastopal po vsem svetu, na evropskih odrih – razen Velike Britanije – pa ga ni bilo veliko slišati. Njegove turneje so bile praviloma razprodane. K nam je prišel z zasedbo The Morse Playboys v družbi kitarista Huberta Maitra in goslača Lea Abshira. Naj ta ocena torej izzveni v spomin na tega velikega muzikanta.

Jane Weber