LITTLE CHARLIE AND THE NIGHTCATS

That's Big!

Alligator, 2004

Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj trideset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje kritike in občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo.

Ploščo That's Big za založbo Alligator sta producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi – v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe – bolje kot katerakoli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine.

Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z novo ploščo zelo zadovoljen. »To je naš najbolj življenjski, zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal za revijo Blue Print. Zvok nove plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W. C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy. Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi tale plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo pred leti slišali tudi pri nas. Album That's Big! sicer sodi v zelo obsežen niz te skupine. Pri založbi Alligator so namreč po prvencu izšle še plošče: Disturbing The Peace leta 1988, The Big Break! leta 1989, Captured Live leta 1991 in Night Vision leta 1992. Pred kratkim je bila velike pozornosti deležna tudi plošča z naslovom Shadow Of The Blues, na kateri se skupina Little Charlie and The Nightcats prvič predstavlja v popolnoma bluesovski luči v tradiciji molovskega bluesa iz Chicaga. Zdaj, ko pišem to oceno, je v pripravi album z naslovom Nine Lives.

Kljub bogati diskografiji je skupina Little Charlie And The Nightcats predvsem odlična koncertna zasedba z več kot dvesto nastopi na leto. »Vsak naš koncert je posebno doživetje. V dvajsetih letih smo se naučili, kako poskrbeti za noro zabavo,« je še povedal Baty. Moja favorita na tem albumu sta sicer skladbi Real Love in Desperate Man. Naj se komu početje malega Čarlija in druščine zdi še tako brezplodno, nikakor ne smemo prezreti izjemnega znanja teh muzikantov. Blues ima pač veliko obrazov, in ti prekaljeni mački si jih lahko nadenejo veliko.

Jane Weber