LOLITA + VENTZI

The Triple X Album

KUD Franceta Prešerna, 2005

Po sedemnajstih letih je ljubljanska jazzovska trojka Lolita še bolj lolitovska kot kdaj prej. Še bolj se hoče igrati in raziskovati, nagajati in opozarjati nase; o tem pričajo številni projekti v zadnjih letih, ko so k sodelovanju vabili številne domače in tuje glasbenike. Po vrsti teh nastopov s ščepcem domačih in tujih gostov, na katerih se je Lolita pogumno spustila v eksperiment in improvizacijo, dokaj kmalu po dvojnem albumu Bianco e Nero (na katerem je zabeleženo nekaj takšnih impronastopov) veteranski ljubljanski novojazzovski trio preseneča z novim izdelkom, ki ga je podpisal skupaj z bolgarskim trobentačem Vencislavom Blagojevim – Ventzijem, prisotnim že na albumu Bianco e Nero.

The Triple X Album z omenjenimi impronastopi druži le zamisel o »pridruženih« članih in želja po redefiniranju znanega zvoka tria. Še ena posebnost albuma: posneli so ga na koncertih v Gromki in Jazzbini, vendar pa so zvok občinstva v glavnem umaknili iz končnega miksa, med skladbami namreč ni slišati ploskanja, žvižganja, vpitja in kar je še takih zvokov odobravanja ali neodobravanja. Zato plošči bolj pristoji opis »živa« kot »koncertna«, saj se ostra, naelektrena godba zaradi odličnega posnetka (vsa hvala Alešu Dvořaku) v resnici sliši kot živa tvorba, kot nemirna žival(ca), ki diha s polnimi pljuči, rjove, trese z glavo, brca in miga. Prepoznaven zvok nabritega električnega basa, razigranih bobnov in ušpičenega saksofona je Ventzi poglobil in razširil ter nemalokrat zasukal v neujemljiva etno (kajpak balkanska) poplesavanja. Zdi se, da je Ventzi z živčno, nemirno, raziskovalno trobento (in ne pozabimo, z nežnejšo krilovko) tudi iz drugih članih izvlekel presežke tako pri bolj energičnih kot pri vase zagledanih, melanholičnih skladbah. Že znana silovitost zasedbe, primerljiva z rockovskimi bandi, je poudarjena tudi z nekonvencionalno rabo električnega basa (še bolj kot sicer), ki nekajkrat zazveni kot poklon Disciplini kičme, priznam pa tudi, da sem enkrat pomislil celo na Motorhead!

Dodatna prvina, ki udari na plan, je psihedeličnost, nekaj, kar je bilo pri Loliti navzoče bolj pritajeno. Lolita sicer ostaja zvesta prepoznavnim, »lolitovskim« melodijam, zapomljivim in mamljivim, v katere občasno pretkano vtke koščke in citate drugih kosov – tukaj med drugim slišimo Ventzijev Čmrljev let ter nosilno melodijo stare turške pesmi Iske Dara, v Bosni znane pod naslovom Pogledaj me, Anadolko. Takšne poskočne in poplesavajoče melodije Lolitina trojka z Ventzijevo pomočjo zasuka v nove sfere, kjer se enkrat poigrava z igrivostjo improvizacijskih možnosti, drugič spet se potopi v poglabljanje, fragmentiranje zvočnega temelja, tretjič pa v psihedelično vrtinčenje. Kvartet igra tako navdihnjeno in uigrano, da se sliši komaj verjetno (oziroma tega na albumu ni slišati), da Ventzi Lolitinih skladb prej ni poznal, saj kvartet igra, kot bi to počeli že leta in leta. Gre za gotovo najboljši Lolitin album, s katerim bo očarala starejše ljubitelje in si nemara pridobila nove privržence. Definitivno kandidat za album leta!!!

Mario Batelić