WILLY MASON

Where The Humans Eat

Virgin/Dallas, 2005

Nekaj (podaljšanih) malih plošč in album Where The Humans Eat so dovoljšen razlog, da se človek še razveseli česa svežega. Zadnje čase se veselim predvsem nove glasbe že uveljavljenih starost, ki so v boljši formi kot kdaj prej, ampak tudi mlajši utegnejo biti prav ubijajoči, denimo Hank III. ali kdo njegove baže. Recimo Willy Mason. In poleg tega jim okusno opremijo plošče. Že ovitek novega Masonovega izdelka Where Humans Eat mi je bil zelo všeč, čeprav so ovitki večkrat v obratnem sorazmerju z vsebino. Tokrat ne. In glasba je predvsem drugačna. Precej brezkompromisna in v hudem zavedanju korenin. Že mala plošča Oxygen in pripadajoči videospot sta dala vedeti, da z Masonom ni češenj zobati, še manj kakega drugega sadja. Končno imamo »protestnika«, ki je mlajši od Hanka III. in premore prav toliko jajc (s tem, da je Hank III. pri svojem početju še vedno manj diplomatski). »Za srečo gre!« poje Mason. »Rad bi dostojanstveno dvignil glavo / in bil ponosen na življenje, kjer dajati pomeni več kot jemati.« Hkrati pa je plošča prava paleta raznoraznih čustev, kakor koli že jemljemo to besedo, in v Masonovem kontekstu nikakor ne omledno. Naslovna pesem da slutiti vsaj dve prihodnji Masonovi usmeritvi: ali bo neizprosno oster ali pa še bolj pretresljiv. Obe poti ponujata marsikaj zanimivega. Meni osebno se zdi, da bi druga, pretresljivejša, ponudila več.

Matej Krajnc