BUDDY MILLER

Universal United House Of Prayer

New West 2004

Buddy Miller pri nas ni ravno znano ime, prav gotovo pa kitarista, producenta in pevca poznajo tisti, ki spremljajo kariero Emmylou Harris, ker je bil nekaj časa kitarist v njeni spremljevalni zasedbi in je z njo recimo posnel odlično živo ploščo Spyboy. Miller je doslej izdal tudi šest lastnih plošč, vse so dobile nadpovprečne ocene v žanru, ki je pravzaprav težko opredeljiva mešanica countryja, folka in rocka, torej glasbe, ki ima sicer zvesto občinstvo, ker pravzaprav najboljše pooseblja izročilo ameriške popularne glasbe, vendar je to za pogoltnost današnjih multinacionalnih založniških mastodontov, očitno obsojenih na propad, premalo številno, da bi kaj štelo. Zato je vse plošče posnel v domačem studiu, vendar z znanimi in cenjenimi sodelavci. Do lani so vse izšle pri sorazmerno znani založbi Hightone, potem pa se je preselil k novi založbi in s prvo ploščo zanjo precej presenetil.

Ploščo namreč sestavljajo pesmi, ki so povsem gospelovske, to velja tako za avtorske in nove, ki so jih napisali Millerjeva žena Julie in seveda on sam v sodelovanju z znanimi glasbeniki, kot sta Jim Lauderdale in Victoria Williams, kot tudi za tri odlične priredbe. Za posebej pristno razpoloženje pa tokrat ne poskrbita Millerjevi običajni vokalni sodelavki, žena Julie in Emmylou Harris, ampak sestri Regina in Ann McCrary. Njun prispevek je pravzaprav ena tistih stvari, ki na plošči najbolj navdušijo, čeprav je treba k temu dodati še odlično petje samega Buddyja Millerja, ki je bil doslej na tem področju precej zadržan.

V celoti vzeto gre torej za izjemno zanimivo in prepričljivo ploščo, ki po svoje odlično izraža duhovno stanje dela Amerike po 11. septembru, kar je najbrž tudi temeljni razlog nastanka tako zasnovane plošče, kot tudi razlog za izbor treh priredb, fantastične uvodne pesmi Worry Too Much nepriznanega pridigarja Marka Hearda, čudovite pesmi There's a Higher Power bratov Louvin in presenetljivo veličastne priredbe Dylanove With God on Our Side, ki po produkciji precej spominja na Daniela Lanoisa, čeprav ji manjka nekaj finese in globine, ki bi jo dobila, če ne bi bila posneta v domači produkciji.

V celoti vzeto pa Buddy Miller dokazuje, da je eden od poslušanja vrednih nadaljevalcev tradicije ameriške popularne pesmi s pristno vsebino, sporočilom in privlačno melodijo.

Jure Potokar