LIVIO MINAFRA

La dolcezza del grido

Leo Records, 2004

Na paradoks, poimenovan z literarno oznako »glasbeno sredozemlje«, opozarjamo že desetletja, ko se ob predstavitvah protagonistov in ocenjevanju izdelkov zaletimo vanj. Ne glede na narodnost ter izvorno žanrsko opredelitev se jim dogaja v večji ali manjši meri enako: avtorska odprtost, izvedbena kvaliteta in predvsem izjemno bogastvo referenc iz domačega okolja in tujih virov, torej zares široka praktična in intelektualna razgledanost, zadevajo ob prezrtost ali celo prezir v širši glasbeni javnosti in celo med tistimi, ki se imajo za poznavalce. Res je, večina teh izdelkov, ki »lavirajo« po celotnem spektru glasbenih praks – od orto tradicije in posodobljenega »etna« prek etnojazza in etnorocka do odprtih improvizacijskih form – ne »zadene« na prvo poslušanje ter zahteva vsaj primerljivo mero razgledanosti po zgodovini in aktualnosti uporabljenih glasbenih praks s tisto, ki so jo avtorji podložili predstavljanemu delu. A z vsaj osnovno mero radovednosti in potrpežljivosti – ki pa ju v teh časih ne le pri ciljnih poslušalcih, ampak celo pri ocenjevalcih pogosto zmanjka – se bomo prebili do presenetljivih odkritij in vmes tudi do pravih glasbenih biserov. Eden od takšnih je po mojem mnenju tudi album, ki ga predstavljam tokrat.

Če je severnoafriška in bližnjevzhodna obala Sredozemlja večinsko prepuščena bolj ali manj aktualiziranim »etno praksam«, pa je geografski lok od Turčije prek Grčije, Italije, Francije in Španije bogat z vsemi naštetimi variacijami. Tu nas je in bi nas moralo še bolj zanimati dogajanje v naši neposredni soseščini, v Italiji. Še posebej zato, ker smo v minulih desetletjih v takšni ali drugačni obliki predstavili obilico dokazov o nesporni vrhunskosti glasbenih dosežkov tamkajšnjih protagonistov. Številne smo našli prav v polju sodobnega (post)jazza in improvizirane godbe ter njunih številnih odvodov in povezav z drugimi praksami. Le drobec historičnih referenc, ki gredo k temu albumu: že več kot 30 let je tega, kar smo hvalili nastope trobentača Enrica Rave ter pianista in harmonikarja sardskega rodu Antonella Salisa v teh krajih. In okolje, iz katerega črpa Livio Minafra, je prav tisto, ki jima ob številnih drugih glasbenikih iste generacije ogromno dolguje.

Letos 23-letni Livio je zrasel ob trobentaču in skladatelju, predvsem pa tudi levičarskem intelektualcu, aktivistu in kulturnem animatorju ter organizatorju Pinu Minafri, enem izmed tistih radikalnih italijanskih glasbenikov, ki so ob marsičem drugem »zagrešili« tudi »famozni« Italian Instabile Orchestra ter vrsto pomembnih festivalov. A oče je bil le eden izmed ključnih dejavnikov pri oblikovanju njegovega življenjskega in zdaj tudi avtorskega »creda«: mati Margherita Porfido je klasično izobražena mojstrica igranja glasbil s tipkami, še posebej čembala; zrasel je in vse do danes živel v kulturno dovolj posebnem okolju juga Italije, v osišču Apulije, v starinskem Ruvu di Puglija; značilna glasbena dejavnost njegovega očeta pa je povzročila, da je se je od malega gibal v sredini, katere družinski prijatelji so bili najvidnejši italijanski, evropski in tudi ameriški izvajalci sodobnega jazza, tako da sta bili večerja in igra z njimi – seveda tudi glasbena – nekaj vsakdanjega. Tako je zrasel med vajami Italian Instabile Orchestra, kot najstnik je kosil s Sergejem Kurjokinom ter v dnevni sobi poslušal Cecila Taylorja v živo. Ves čas pa se je učil igranja na klavir.

Danes je Livio Minafra pianist in skladatelj. Za marsikoga je to morda smela trditev, saj zanjo obstajajo šele redki dokazi, ki pa so zato toliko bolj prepričljivi. Njihovo zbiranje se prične leta 1999, ko je imel pri 17. prvi javni solistični koncert; kasetni posnetek, ki je zaokrožil predvsem med strokovno javnostjo, pa je navdušil mnoge. Šele leta 2002 se je sam sebi zdel dovolj zrel za vstop na mednarodno prizorišče. Izbral je osem avtorskih skladb (dve sta večstavčni), ki jih je napisal med letoma 1993 (pri enajstih letih!) in 2001 ter nekatere med njimi potem daljše obdobje razvijal. Med 11. in 14. novembrom 2002 jih je posnel v studiu v Bariju, nato pa javnosti ponudil prvi pravi diskografski izdelek, ki je izšel pri prestižni londonski založbi Leo Records. Predstavljene skladbe so avtorsko suveren amalgam različnih glasbenih virov in vplivov, izmed katerih nekateri segajo v jazzovsko zgodovino do »ragtime« pianistov, se po pristopu spogledujejo s pianistično sodobnostjo, ki jo poosebljajo Marylin Crispell, Don Pullen in seveda Cecil Taylor ter še kdo, se neposredno naslonijo na reference iz domačega okolja – pri tem velja izpostaviti že omenjenega Antonella Salisa, na katerega se avtor izrecno sklicuje – ter že z naslovi in glasbenimi drobci kažejo izrazito multikulturno odprtost predvsem do sredin, ki jih Livio dobesedno »gleda čez morje« in so seveda že dolgo tega tudi »fizično« vstopile v njegovo domače, italijansko okolje: Bližnji vzhod, Severna Afrika, Balkan z Albanijo v ospredju. Vse to je velikokrat bogata podlaga povsem običajnim mladostniškim zgodbam s primerno dozo naivnosti in žlahtne preprostosti, a v mojstrski izvedbi. Pozor, tu je samo koncertni klavir z nekaj pripomočki in dodatki, ki jih pianist uporabi za obogatitev zvoka, za popestritev dogajanja ali kar za lažje »branje« glasbene zgodbe. Album prvenec, ki je eno večjih presenečenj lanskega leta in je doživel navdušen sprejem žal predvsem kritiške srenje. Njegovo upravičenost Livio zdaj potrjuje na koncertnih odrih za občinstvo. Prihaja tudi v Ljubljano. Ne zamudite te priložnosti.

Zoran Pistotnik