MUSIQUE ET CINÉMA DU MONDE

Fonds Sud

MK2 Music

Sodim med tiste, ki si pri ogledu filma še posebej skrbno preberejo odjavno špico, seveda ne zaradi tega, da bi izvedel, kdo neki je bil na primer krotilec živali, pač pa izključno zaradi tega, da preberem, koga vse smo v filmu poslušali. Tako me je po ogledu nekega filma na Liffu neka pesem tako pritegnila, da sem kar bolščal v odjavno špico, dokler nisem izvedel, da je pevcu ime Idir. Od te nujne informacije o izvajalcu do nabavljanja njegovih albumov (hvala, TC!) ni minilo veliko časa in Idirja zdaj poznam in poslušam, medtem ko se tistega filma spominjam zelo megleno. Pred časom sem v eni od domačih knjigarn (ja, knjigarn, ki očitno postajajo nadomestek za specializirane glasbene trgovine, ki jih pri nas praktično ni več) opazil serijo albumov, kompilacij (razvrščenih po geografskem principu) pod skupnim naslovom Musique et cinéma du monde. Ker je bilo albumov kar veliko, sem si naredil miselno opombo v slogu: »To je treba preveriti.« Priložnost je prišla kar hitro, saj je kompilacija iz te serije, zahvaljujoč festivalu Kino Otok, ki skrbi za manj znane kinematografije (in posledično muzike), prišla tudi do mojih ušes.

Na albumu so pesmi, uporabljene v filmih, ki jih sofinancira francoski sklad Fonds sud cinéma, izšel pa je ob njegovi dvajsetletnici ter s podporo francoskih ministrstev za kulturo in zunanje zadeve (lep zgled za domačijske razmere). Če ste pomislili, da deluje tak album le informativno oz. promocijsko, ste se krepko ušteli. Album se posluša v enem dihu, saj je izvrstno zložen, kosi pa si tekoče sledijo od melanholičnih prek bolj plesnih do poskočnih in malce tudi eksperimentalnih elektronskih. Glede na to, da je bila takšna zbirka na prvi pogled videti povsem nepretenciozna (predstavili naj bi pač komade iz filmov in v bistvu z glasbo slejkoprej podprli zanimanje za filme), je v nasprotju s podobnimi projekti, ki molzejo aktualno zanimanje za eksotično in »etno«, videti povsem profesionalna in nadvse uspela. Ne, to ni »world music«, tako kot slovenski film, prosim lepo, ni »world cinema« (oziroma je, tako kot prav vsi drugi!), je mešanica tradicionalnih in modernih slogov od tanga in bossa nove do elektronskega transa. Mnoge od filmskih naslovov, tukaj predstavljenih z glasbo, poznamo s tukajšnjih festivalov in tudi z rednega sporeda, npr. Poletje v zlati dolini, Kronika nekega izginotja in Gori (Gori vatra). Seznam izvajalcev pa se razteza od kopice manj znanih (predvsem iz afriških držav, npr. krasna senegalska pevka Ndeye Seneba Seck; ali pa pretanjeni Brazilec Marcos Suzano) do zelo uveljavljenih, kot so Dzihan and Kamien, Soapkills in Natacha Atlas.

Mario Batelić