Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

NEW ORDER

Waiting For The Sirens' Call

London Records/Nika, 2005

Ob vsakem novem albumu angleškega kvarteta New Order so pričakovanja izredno visoka. So pač žive legende angleške popularne kulture, skupina, ki je v mnogem spremenila pomen in namen pop glasbe, ozvočila duha časa in prostora, napovedala pohod plesne kulture na Otok. Najprej so še kot Joy Division preživeli samomor pevca in avtorja večine pesmi, kot New Order so preživeli založbo Factory in klub Hacienda, s katerima so bili tesno povezani, z njima rasli in bili sredi devetdesetih let tudi sami blizu razpada.

Danes, natanko 25 let po nastanku, se New Order ukvarjajo le še sami s sabo in s svojo glasbo. So le še ikona, pojem, ki se obrtniško vešče samoreproducira. Ne znotraj ne izven skupine ni večjih pretresov, če ne štejemo odhoda klaviaturistke Gilbert Gillian in prihoda kitarista Phila Cunnighama, to je v vsem tem času edina sprememba v zasedbi. S tem naj bi se zvok skupine nagnil od elektronskih pomagal h kitaram in posledično k »pravim« bobnom. Tako je tudi bilo na nastopih ob objavi prejšnjega albuma GetReady, že večinoma kitarske plošče, a odziv občinstva je bil vedno v prid plesnim, diskoidnim popevkam, s katerimi so si New Order pravzaprav zagotovili širšo priljubljenost. Najbolj zaskrbljujoča je izjava same skupine, da jih je ta odziv delno preusmeril nazaj v elektronsko plesnost, in tako je svež album Waiting For The Sirens' Call dokaj natančna mešanica vsega, kar so New Order že ponudili na prejšnjih sedmih albumih.

Torej ostajajo nekatere značilnosti trdna stalnica, in karkoli že vpletejo v svoje početje, je nedvomno zaznamovano s slogom New Order. Še vedno je nezgrešljiv stalno melodičen bas Petra Hooka, ki se ovija okoli osnovne melodije in jo veže z najboljšim možnim približkom ritem mašine, z bobnarjem Stephenom Morrisom. Tu je še Bernard Sumner, ki nosi glavno breme v skupini. On piše pesmi in jih poje. Preveč bi bilo pričakovati, da bodo to vse po vrsti nadvse navdihnjene skladbe, pravzaprav na albumu ni ene, ki bi jo lahko postavili ob bok ključnim pesmim skupine. A po drugi strani med enajstimi pesmimi ni slabih. Sumner že sam poskrbi, da je oblika pesmi karseda skladna, urejena, verzi se praviloma rimajo v parih, refren je vznesen … In te melodije: čeprav mnogokrat na meji banalnosti, jih Sumner zapoje bolje kot kdaj prej. Svoj glas, čeprav naravno šibak, je izostril do popolnosti. Vsak zlog ima svoje mesto in razlog, prav vsakega čustveno poudari in ga umesti v celoto pesmi.

Tokrat New Order res niso želeli ničesar prepustiti naključjem. Vpoklicali so kar štiri producente, vsak od njih je zadolžen za določen tip pesmi, in že zato album znotraj njihovega razpoznavnega zvoka zveni dokaj raznoliko. Še najbolj izstopata ragga ritem v I Told You So in pri The Stooges sposojen rif v sklepni Working Overtime, a to so še vedno New Order. Relativno izstopa še Jetstream, ki jo Sumner zapoje v duetu z Ano Matronic iz Scissors Sisters in ki bo naslednji singel z albuma. Že vedo, zakaj: z brezskrbnim pozibavanjem v refrenu bo pesem nadvse primerna za glasbeno ozadje poležavanja na plaži. In čeprav je eden od šibkejših trenutkov albuma, bo takrat srce še vedno vztrepetalo, še vedno mi bo bližja od večine druge ponudbe tistih dni.

Janez Golič