SHIYANI NGCOBO

Introducing

Riverboat Records/World Music Network, 2004

Morda bo koga zavedel naslov plošče, češ da ima opravka s prvencem mladega, še neuveljavljenega izvajalca ene od podsaharskih glasbenih zakladnic. Omenjeno delno celo drži, saj gre za prve širše mednarodno dostopne posnetke virtuoznega Južnoafričana iz province KwaZulu-Natal. Plošča bi se lahko imenovala tudi Introducing Maskanda. Shiyani Ngcobo, že dobrih trideset let aktiven v tej glasbeni zvrsti, velja namreč za eno njenih glavnih avtoritet.

Maskanda (etimologija te besede ima veliko skupnega tudi s poimenovanjem revije, ki jo ravnokar berete) sodi v zulujsko »neotradicionalno« glasbeno izročilo, rojeno pred dobrim stoletjem ob migracijah moškega dela prebivalstva s podeželja na delo v mesta, vse od Durbana do Johannesburga. Značilnost zvrsti so posvojena zahodna glasbila – violina, kromatična harmonika in v prvi vrsti kitara, vsa pa so uglašena na domače tonske lestvice. Že ob prvih stikih z maskando za nevajena evropska ušesa zvočno najbolj izstopajo ciklične kitarske sekvence, ki se ponavadi zelo tesno prepletajo z enim od drugih omenjenih glasbil. Po vsebini in zvočnosti se ta godba trdno opira na predkolonialne glasbene prakse. Že pred več desetletji se je preobrazila iz trubadurskih skladb, ob katerih se je moški sam spremljal s kitaro, v skupinsko ustvarjanje, ki je sčasoma v zasedbo vključilo tudi bobne in električna glasbila. V naših koncih smo bili takšnim zvokom v živo najbližje pred leti ob koncertu Shiyanijeve zulujske rojakinje, Busi Mhlongo. Ena Ngcobovih največjih vrlin pa je, da presega lokalno-regionalno obarvanost, ki je tako značilna za maskando stare šole, in kombinira ritmične vzorce različnih stilov.

Shiyani sicer ostaja zvest estetiki zgodnje maskande in celotna plošča je posneta izključno z akustično zasedbo. V spremljevalni skupini sta ob njem dva, največ trije glasbeniki. V slednjem primeru gre poleg edinega električnega glasbila, basovske kitare, ter ženske spremljevalne in občasno glavne vokalistke, bodisi za violino bodisi za harmoniko. Ngcobova vsestranska dovršenost pride najbolj do izraza v skladbah, kjer se ob petju spremlja na kitaro sam. Pri njegovi hitroprstni tehniki fingerpickinga, ko igra hkrati solo in ritmično spremljavo, je jasno slišno, da občasno dodatno električno basiranje nič ne vpliva na spremembo strukture skladb. Zvok in ritem obeh glasbil se popolnoma prepleteta, k precej hipnotičnemu učinku pa prispevata še harmonika in violina, ki opravljata isto nalogo v glasbeni in prostorski harmoniji. V nekaj skladbah se, zanimivo, pojavi še igogogo, Ngcobova prva kitara, narejena doma iz kantice za olje.

Celotno ploščo zaznamuje izredno organski, neposredni zvok strastnih in glasbeno ter vsebinsko iskrenih glasbenikov. Vzrok temu je treba iskati tudi v dejstvu, da so bile skladbe posnete brez posebnih nasnemavanj; nekatere so nastale kar zunaj, pred studiem. Poleg tega je k življenjskosti mnogo pripomogla tudi izredna pevka, Phathekile Lukhozi, ki je prevzela tudi vodilno vlogo v eni od osrednjih skladb albuma, ki jo izvajajo a cappella vsi člani skupine. Besedila pesmi kritično in včasih hudomušno govorijo o problemih sodobnih družb tega dela Afrike. V obveznih vmesnih, hitro recitiranih hvalnicah, izibongih, pa Shiyani na kratko opisuje svoje korenine in lastne vrline ter komunicira z glasbeniki ob njem.

Introducing je prva plošča v novi seriji založbe, ki promovira izven lastnih domovin neodkrite glasbene bisere. Primerno je v njej samo drobec izredno bogatega Ngcobovega repertoarja, torej sintetični pregled njegovega dolgega delovanja. Plošča je prisrčna v zvočni odprtosti ter iskreni sporočilnosti ter naravnost slogovno perfekcionistična. Za sladokusce!

Janez Pirc