NON FINIRe mai

Katzenjammer

Energo Production, 2005

Še sprejemljivejši izdelki ne najdejo poti najprej do založnikov in prek njih do poslušalstva. Kaj drugega je ostalo Alešu Uratniku: novo ploščo je spet založil sam. Na drugem albumu, ki ga je podpisal z imenom NON FINIRe mai, namreč ne odstopa bistveno od linije, ki jo je začrtal s prvencem. Spet imamo opraviti s tolikšno množino idej, da bi jih kdo drug, bolj racionalen in tržno usmerjen, lepo razpotegnil na kakih pet albumov in po možnosti objavil pod tremi različnimi imeni. Po slogovni raznolikosti in bogatem kolažiranju se album Katzenjammer približa podobno odprtemu projektu Fantomas, seveda je prestavljen v naše, pomagaj-si-sam razmere. Razen razmer (beri produkcijskega vložka) pa Katzenjammer ne kaže, da je nastal na naših tleh. Motivi se šopirijo po vseh mogočih zemljepisnih in časovnih oseh, način, kako so razporejeni in urejeni, je zagotovo eksperimentalen. In sicer do te mere, ko se zdi, da niti ustvarjalec mnogokdaj ne ve, kaj naj bi se izcimilo iz studijskega manipuliranja. Komad že steče v nekem predvidljivem loku, a se potem razlomi in preskoči v povsem drug modus. Komaj kdaj se sestavine zložijo v sinhron red. Tako je etno motiv podložen s pohitreno elektroniko, drugje se notri prikrade meditativen ton didžeriduja, klaviature so jazzovsko lagodne in takoj nato vse skupaj preskoči v metalsko naostreno drvenje. Takoj se mi postavi vprašanje, ali se ti postopki reza in lepljenja (cutandpaste) že nagibajo v samozadovoljni eksperiment zaradi eksperimenta? Ali so vsi preskoki in rezi na »pravih« mestih? Kam premikajo meje sprejemanja (še vedno) popularne glasbe oziroma ali se jih moramo le navaditi, da jih lahko sprejmemo za več kot zgolj zanimivost? Če bi vse to odigrali pravi glasbeniki – to pa je praktično nemogoče, nujno potrebne bi bile poenostavitve –, bi vse lažje pripisal njihovemu skupnemu karakterju ali izjemni interakciji med njimi. Digitalne naprave pa omogočajo najbolj neverjetne premete in zasuke ter puščajo dvome.

Ob tem je treba poudariti, da nabor »vzorcev« in iz njih spleteni kolaži niso delo diletanta, končno je Aleš v glasbi že skorajda dvajset let. Vsa glasba je »avtorska«, resnično zaigrana in programirana brez zunanjih vzorcev, z računalnikom je kasneje le urejena v nered. In res, če bi Aleš vse pustil v običajnem skladju, bi to še bilo to?

In tudi to se zgodi, redko, morda le za dokaz, da zna in ve. To se zgodi v nekaj vokalnih pesmih, takrat bi močnejši posegi v strukturo porušili sporočilnost, ki delno leži tudi v besedilu. To me, na koncu koncev, le prepriča, da ne gre za larpurlartističen projekt. Da so posredi vsebine in da te učinkujejo v različnih razmerjih. Stvari bi utegnile postati v prihodnosti še hudo vznemirljive, posebej če bi se le našel kdo, ki bi kaj več vložil. Halo, Mike Patton?

Janez Golič