Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

EVELYN PETROVA

Year's Cycle

Leo Records, 2004

Bili so časi, ko smo »padali« na vsako glasbeno informacijo, ki je prišla izza »železne zavese«, tj. iz tedanjih vzhodnoevropskih t. i. »socialističnih« držav. V marsičem smo jim bili namreč v tem okolju blizu – žal ne pogosto tudi v ustvarjalni prodornosti jazzovskih in še kakšnih glasbenih praks –, zaradi posebnega »geopolitičnega« položaja pa so nam bili tamkajšnji glasbeni izdelki dostopnejši kot marsikomu na t. i. »Zahodu«. To se je bistveno spremenilo, ko so pričeli pri londonski založbi Leo Records izhajati pretihotapljeni posnetki ključnih sovjetskih avant- in postjazzovskih izvajalcev ter zasedb. A še vedno smo morda v teh krajih glasbeno vsebino, predstavljeno na zgodnjih albumih producenta Lea Fiegina, še najbolje razumeli. In se navduševali nad Ganelinom, Kurjokinom, Čekasinom, Volkovom ter baltskimi in sibirskimi improvizatorji. Potem se je v družbenopolitičnem ter s tem kulturnem življenju Evrope marsikaj spremenilo, velikani »sodobnega sovjetskega jazza« pa so se bodisi raztepli po svetu bodisi klonili pod splošno »banalizacijo« in »komercializacijo« domačega okolja. Nekateri so z leti tudi dokončno odšli s prizorišča. In počasi za tamkajšnje glasbeno dogajanje sploh nismo več slišali. Pa se je vseeno nadaljevalo. Enega vedno bolj zgovornih in privlačnih dokazov za to najdemo prav v dosedanjem ustvarjalnem početju harmonikarke in pevke, improvizatorke in skladateljice Evelyn Petrove.

Evelyn Petrova je danes ena izmed izrazitejših protagonistk radikalnejšega glasbenega dogajanja v geografskem prostoru, ki mu lahko pogojno rečemo »ožja Rusija«. Svoj ustvarjalni angažman gradi prav na reflektiranem izročilu prej omenjenih sovjetskih »postavantgard« iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. To seveda ni več nenavadno, ko preberemo, da je bil njen ključni učitelj in pozneje tudi ustvarjalni sodelavec trobentač in skladatelj Vjenčeslav Gujvoronski, ki jim je tudi osebno pripadal. Petrovo pa je ustvarjalno določila pravzaprav že njena življenjska pot. Zrasla je v industrijskem predmestju St. Peterburga, počitnice pa je v otroštvu preživljala na ruskem podeželju, kjer se je pri dvanajstih usodno srečala s harmoniko, pozneje pa se je izšolala v mojstrski igri nanjo. Kot že izšolana harmonikarka se je leta 1994 vpisala še na glasbeno in gledališko akademijo, kjer se je bolj po naključju vključila v improvizacijski razred trobentača in skladatelja Vjenčeslava Gujvoronskega, na tamkajšnjem prizorišču po pomenu legitimnega naslednika pokojnega pianista Sergeja Kurjokina. Njuno študijsko in pozneje koncertno sodelovanje jo je izoblikovalo v eno najbolj prodornih (so)ustvarjalk sodobne ruske postjazzovske ponudbe. Najprej je sodelovala v njegovem kvintetu in album Postfactum, ki so ga posneli, je tudi prvi dostopni dokument o njenem dosedanjem glasbenem početju. Kvintet se je na koncu 90. let reduciral na duo Gujvoronskega in Petrove; z njim sta prepotovala kar nekaj evropskih dežel in festivalov, hkrati pa posnela dva albuma – enega tudi za Leo Records. Leta 1999 so ruski jazzovski kritiki Petrovo prepoznali za »odkritje leta« in čas je bil, da krene po svoje; dobesedno, solo. Prvi oprijemljiv rezultat te odločitve je prav album Year's Cycle. Vsebuje 12 skladb, ki jih je napisala bodisi sama, bodisi s Gujvoronskim in so sestavljale njen program, ki ga je igrala na koncertih in festivalih v letih 2002 in 2003; posnela ga je jeseni 2003 v studiu v St. Peterburgu. Skladbe, ki imajo sicer vsaka tudi svoj naslov in celo zapisano zgodbo, so »organizirane« v sosledje letnega ciklusa, tj. po mesecih od decembrskega enakonočja enega do novembra drugega leta. Razen razpoloženjskega loka v spreminjanju ozračja in zagotovo tematskega namiga na ljudsko izročilo ta koncept nima posebej izrazitega vpliva na sam potek dogajanja na albumu. Tisto, kar pritegne, prepriča in očara, je izrazna moč, ki jo je Petrova sposobna proizvesti s tako skromnima sredstvoma, kot sta harmonika in ženski glas. In pa seveda intenzivnost podajanja ter izrazito povnanjene energije, ki jo razdaja ves čas svojega »nastopa«. Trdno, posebno, zgovorno – prepoznavno. Več kot samo vredno ponovnega preverjanja, ki nam bo to pomlad mogoče na oba običajna načina: z novo ploščo, ki čaka na izid pri isti založbi, ter z obljubljenim recitalom na Drugi godbi.

Zoran Pistotnik