BYTHER SMITH

Hold That Train

Delmark/Spletna Jazz in Blues ploščarna, 2004

Byther Smith je pred nekaj meseci gostoval v Postojni, in če lahko sklepam po plošči Hold That Train, je bil njegov nastop zagotovo zanimiv in vreden poslušanja. Gre namreč za bluesovskega glasbenika, ki je eden redkih še živih mojstrov stila iz Delte (rodil se je v Monticellu leta 1933). Obrti se je učil pri legendah, kot so J. B. Lenoir, Robert Lockwood in Hubert Sumlin, kariero pa je začel šele v šestdesetih letih, se pravi sorazmerno pozno, vendar je takoj spremljal zvezdnike, kot so Junior Wells, Big Mama Thornton in Otis Rush.

Hold That Train me je že ob prvem poslušanju navdušila z mešanico neolepšane grobosti in zemeljskosti, ki je morda največja značilnost glasbenikov iz Delte, in šele ko sem podrobneje pogledal podatke, se je izkazalo, da gre za ponatis plošče, ki je prvič izšla leta 1981. To je seveda treba razumeti kot odliko. Če dobro premislim, danes take plošče najbrž ne bi mogel posneti niti Smitty, kaj šele mlajši glasbeniki. Kakor pravi pisec spremne besede Mark Lipscomb, na njej ni nobenih okraskov in nobenih zvijač, ampak eno samo razdajanje, kakršnega zmorejo samo glasbeniki, ki so se svojemu poklicu zapisali scela in enkrat za vselej. Več kot šestdeset minut glasbe je Bytherjeva različica razumevanja bluesa z nekaj avtorskimi pesmimi, nekaj znanimi priredbami iz repertoarja Willija Dixona in Howlina Wolfa in nekaterimi, ki jim pravo mero življenja vlijejo Byther, drugi kitarist Mike Baietto, basist Bruce Felgen in bobnar Joe Pusateri.

Brez dvoma bluesovska plošča, ki se jo splača slišati in celo kupiti, ker je danes pravzaprav že klasika.

Jure Potokar