BRUCE SPRINGSTEEN

Devils and Dust

Sony/Menart, 2005

Springsteenovo glasbeno delo se pravzaprav hkrati s poslušanjem tudi »bere« kot nekakšen glasbeni roman, kot »opus«, skozi katerega je speljanih nekaj osnovnih rdečih niti (problematika živih mrličev, razmerje med očetom in sinom, problematika obstoja v sebi sredi dehumanizacije (gl. žive mrliče), sociala …). Če iz tega niza izločimo en sam člen, en sam album, se struktura »romana« podre, vsako nadaljevanje pa je še eno poglavje, za katerega, kot se za vsa velika dela spodobi, nikoli ne vemo, kaj se bo v njem zgodilo.

Ni jih veliko takih, ki dandanes to še zmorejo početi. Na prste ene roke: Loudon Wainwright, Bob Dylan, Tom Waits, Mark Knopfler. Vendar nihče izmed njih tako načrtno ne snuje svojega lastnega »romana v albumih« kot prav Springsteen. Sam pravi, da je prav opus, prav »življenjska zgodba« v albumih, da je prav to tisto, kar ga je vedno zanimalo, in da je prav to tudi vzrok, zakaj je večkrat žrtvoval kake pesmi, ki bi bile prav gotovo komercialno uspešne, denimo Fire in Because The Night, ki sta bili namenjeni za Darkness On The Edge Of Town, pa Linda Let Me Be The One, ki je bila namenjena za Born To Run, pa zakaj ni na Born In The USA uvrstil Janey Don't You Lose Heart itd.

Predzadnje poglavje Springsteenovega romana, album The Rising, verjetno najtehtnejša glasbena stvaritev, ki je »izšla« iz ameriške tragedije 11. 9. 2001 (pa ne samo iz nje), je njegovim »protagonistom« prineslo dokončno in brezkompromisno zrelost. Mary iz pesmi Thunder Road in The River je na The Rising denimo odrasla in zrela ženska, ki se s tragedijo naroda(ov) spopade po svoje: z resignacijo in dobro izbrano glasbo. Springsteenov »nikogaršnji človek«, ki je bil na Darkness in Nebraski pozabljena in izgubljena duša, je na The Rising warholovski heroj, in prav to »neznano« herojstvo ga strezni, da najde svoj smisel v ljubezni in sožitju z bližnjimi; vsega tega se poprej niti ni zavedal.

Album Devils and Dust popelje Springsteenov roman korak naprej od The Rising in ga poveže z enim njegovih najboljših del, albumom The Ghost Of Tom Joad, ki je leta 1995 komercialno sicer pogorel, a pokazal, kje lahko naprej računamo z njegovim stvariteljem: kot pripovedovalcu zgodb mu je kos morda še samo Tom Waits. Tom Joad je inovativno povezal izročilo folk glasbe s sodobnim časom in (tudi) problematiko mehiških migrantov. Devils and Dust tu deluje na več ravneh: ponuja tako nadaljevanje in nadgradnjo te, joadovske problematike (Matamora's Banks), kot tudi nadaljevanje in nadgradnjo tolažbe in upanja z Rising (Long Time Coming) ter nove emocionalne situacije, v katerih se znajdejo zdaj zreli protagonisti iz Springsteenove preteklosti. Namesto Mary denimo srečamo spet Rosie. Tokrat čakajočo. Pa ne na Godota.

Govorilo se je, da bo Devils and Dust predvsem umirjen akustični album a la Nebraska in Tom Joad. Ne drži. Sledi Nebraske je slutiti v morda najbolj prozaičnem in sarkastičnem Springsteenovem izdelku do zdaj: pesmi Reno, v kateri nam »jerseyjevski svetnik« (sic!) ponudi zelo brezkompromisen opis čisto empiričnega spolnega akta s prostitutko. Sledi Toma Joada so jasne predvsem v pesmih Maria's Bed (ali so tu kje Woodyjevi Deportees?), Leah, Black Cowboys in najlepši in najpretresljivejši pesmi s plošče, že omenjeni Matamora's Banks. Ampak človek si ne more kaj, da si ne bi požvižgaval dveh energičnejših pesmi, rokerskih himn, ki spominjata na najboljše dosežke s plošč Human Touch (All The Way Home) in The Rising (Long Time Coming). In zvok je drugačen, čisto rootsovski, vsepovsod so gosli in kovinske kitare. In zelo posrečeni spremljevalni vokalni vložki (koga neki?). Blues All I'm Thinkin' About je eden najboljših tovrstnih dosežkov v Springsteenovem opusu in poleg tega še vražje dobra pesem.

»And last, but not least,« bi rekel sam Šef: naslovna pesem. Springsteen je večino preostalih zadev napisal že na akustični turneji v letih 1996 in 1997 ali po njej, naslovna pesem pa je nastala lani, ko se je angažiral proti vojni v Iraku in predvsem proti Bushevi politiki. Album s tem dobi še eno razsežnost, podobno, kot jo ima pesem Day After Tomorrow na Waitsovem albumu Real Gone (2004). Nekomu ni vseeno. Nekdo ve. Svet ni dober, a je. »Daleč stran od doma sva,« poje Springsteen, »in dom je daleč, daleč stran od naju.« To je lahko seveda »vzhodna fronta«, lahko pa je kjerkoli. Kjerkoli je v zraku sovraštvo, bi rekel Steinbeckov (in Fordov) Tom Joad.

K temu dodajmo še kup referenc iz glasbene zgodovine: Leah Roya Orbisona, Brown-Eyed Girl Vana Morrisona, Deportees Woodyja Guthrieja, pa sledi Rolling Stonesov, Rya Cooderja, Merla Haggarda in drugih so vsepovsod. In posebej: reference iz Svetega pisma, predvsem Nove zaveze, ki Springsteena preganjajo že od vsega začetka, še preden je začel snemati plošče in potem bolj ali manj redno, ves čas (If I Were A Priest, Linda Let Me Be The One, Wish I Were Blind, Across The Border, Land Of Hope And Dreams, Into The Fire …). Ena najmočnejših pesmi na plošči je Jesus Was An Only Son. Premislimo razmerje med Jezusom in njegovo materjo in ga postavimo v kontekst plošče. Kaj je čutila Marija na Kalvariji? In kaj čuti Maria na novem albumu?

Na albumu Devils and Dust ni E Street Banda. Turneja, ki je že skoraj razprodana, bo solistična. Ali domala solistična. Vendar bo prav to dodatna pika na i Springsteenovemu najboljšemu albumu doslej. Ni naključje, da ga je posnel in izdal ravno letos.

Matej Krajnc