BORIS ŠINIGOJ

Lutnje

KUD Logos, 2005

Razvoj avtentične izvajalske prakse stare glasbe je v drugi polovici 20. stoletja spodbudil nastanek številnih specializiranih ansamblov za izvajanje tovrstne glasbe in omogočil študij starih glasbil na visokošolski ravni. Slovenci smo na tem področju še danes v velikem zaostanku, saj nimamo nobene stalno delujoče zasedbe, starih glasbil pa pri nas ni mogoče študirati. Srednjeveška, renesančna in baročna glasba ter še posebej na avtentična glasbila izvajana glasba poznejših obdobij je v očeh in ušesih mnogih še vedno le nadležen, plehek in intonančno netočen cigumigu, medtem ko je vprašanje izvajalske prakse zahodneje in severneje od nas prava znanost. Pa vendar v Sloveniji deluje peščica glasbenikov, ki se posvečajo izvajanju stare glasbe. Eden izmed njih je Boris Šinigoj, po osnovni glasbeni izobrazbi kitarist, sicer tudi filozof, ki že vrsto let igra na številna glasbila iz družine lutenj. Nastopa v komornih zasedbah, občasno tudi z večjimi ansambli in seveda solistično. In prav eden od recitalov je sprožil zamisel o izdaji zgoščenke. Pet glasbil iz družine lutenj je Šinigoj predstavil 11. februarja 2004 v dvorani Slovenske filharmonije na koncertu sicer kitarskega cikla Zvoki šestih strun. Celovečerni recital je za slehernega glasbenika precejšen zalogaj, zato bi bila velika škoda, če bi bile premnoge ure trdega dela poplačane le z enim koncertom. Izdaja zgoščenke je bila smiselna odločitev.

Zvočni zapis prinaša skoraj osemdesetminutni antalogijski sprehod skozi zgodovino razvoja lutnje in glasbe za to glasbilo. Šinigoj najprej predstavi arabsko lutnjo, ki so jo z Arabskega polotoka v Evropo v srednjem veku prinesli Mavri in iz katere so se pozneje razvile številne različice. Na zgoščenki so predstavljene štiri: renesančna lutnja, baročna lutnja, arhilutnja in chitarrone. Pet sorodnih glasbil torej, ki pa se po videzu, velikosti, številu strun, načinu vzbujanja zvoka, uglasitvi, barvi zvena in še po čem močno razlikujejo. Prevladovala so v različnih obdobjih, zato je tudi glasba zanje zelo različna. Šinigoj je na zgoščenko uvrstil dela nekaterih najbolj slavnih lutnjarjev, pa tudi nekaj manj znanih skladb. Tu so še improvizacije, bodisi samostojne na izbrano temo bodisi znotraj skladbe. Interpret zelo dobro pozna posebnosti posameznih glasbil, ki jih z izborom glasbenih del in skozi izvedbe predstavi v najznačilnejši podobi. Boris Šinigoj je muzikalno močan in tehnično izurjen lutnjar, ki poslušalca »avtentično« popelje v zemljepisno oddaljene dežele in časovno oddaljena obdobja. Kljub oddaljenosti je marsikaj tudi zelo »domače«. V mislih imam predvsem pridih danes močno prodirajočega Orienta in čutno dediščino preteklosti, ki je nedostopna, pa vendar tli globoko v nas. Zgoščenka, ob poslušanju katere lahko uživaš, razmišljaš, bereš …

Matjaž Matošec