Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

DJELIMADY TOUNKARA

Solon kono

Marabi, 2005

Desetletja predvsem na domačem, malijskem prizorišču prisoten in spoštovan, v številnih sodelovanjih prekaljen in zaradi tega v zvezde kovan, pa na planetarni glasbeni sceni spregledovan kitarist Djelimady Tounkara je z mednarodnim prvencem Sigui, ki je izšel leta 2001 pri francoski založbi Label Bleu/Indigo, doživel meteorski izstop v samo osišče aktualnega dogajanja v tem segmentu svetovne glasbene industrije. Pojav tega albuma so pospremile prepričljive kritike, navdušen sprejem med občinstvom, ki je ciljno za tovrstno glasbeno ponudbo, izjemna pozornost v javnosti (intervjuji, članki) in seveda tudi nagrade; ne nazadnje tudi prestižna »BBC Radio 3 Awards For World Music« za najboljši album tistega leta. Enkrat spet se je zgodilo, da si album in glasbenik to v celoti zaslužita. In enkrat spet nas je skrbelo, kaj bo potem z njim. A kot kaže, povsem po nepotrebnem. Tisto, kar je dal Tounkara pred tem skozi, je očitno dovolj močna varovalka, da so strahovi pred padcem pod doseženo raven brezpredmetni. Tudi njegov novi, drugi samostojni album Solon kono ohranja glasbeni standard visoko nad povprečjem. Lucidno, kitarsko determinirano prepletanje tradicionalnega in sodobnega v všečni akustični podobi je tokrat celo nadgrajeno tako, da odpira opazne nove razsežnosti. Zasluga za to gre zagotovo privilegiju, ki si ga je Tounkara lahko privoščil: zbral je zasedbo zelo predanih mlajših, manj znanih malijskih glasbenikov, ki jih je v posameznih skladbah podprla vrsta suverenih mojstrov igre na posamezna glasbila. Solon kono je v tem smislu zagotovo nov korak v glasbeni karieri tega izjemnega mandinškega kitarista. Najmanj, kar ponuja ta album, je oprijemljiv dokaz, da Sigiu ni bil le naključni dogodek v sicer dolgotrajni in bogati glasbeni karieri glasbenika. Tounkara se je najprej uveljavil predvsem kot dolgoletni vodja in prvi solist ene najbolj prestižnih historičnih zasedb »mandinškega RandB«: Super Rail Band de Bamako. S tem albumom pa je postalo očitno, da se je ta »živa legenda« med soustvarjalci zgodnje zahodnoafriške popularne godbe na »stara leta« odločil, da bo – tako, ob strani – razvil tudi svojo »zasebno« glasbeno kariero. Kajti, kot vemo, so se Super Rail Band de Bamako, katerih sicer kontinuirano delo zadnjih dobrih deset let ni bilo ravno posebej opaženo, po dolgoletnem vztrajanju na malijskem glasbenem prizorišču, pred dvema letoma vrnili v osišče tamkajšnjega dogajanja z albumom Kongo sigui, pod Tounkarovim suverenim vodstvom na valu ponovnega zanimanja za »klasiko« zahodnoafriške ponudbe, skupaj s takšnimi, kot sta Bembeya Jazz in Orchestra Baobab. In prav v kontekstu tega dogodka je smotrno razmišljati o aktualnem početju Djelimadyja Tounkare. Kajti njegovo samostojno delo se prav z albumom Solon kono postavlja v odnos do njegovega dosedanjega, nekoliko prikritega početja v Super Rail Band de Bamako; je kot svojevrsten dialog z matico, v katerem se izgovarja tisto, kar je bilo prej zgolj zašepetano, zato samo prislišano. Super Rail Band de Bamako so bili namreč v malijskem glasbenem kontekstu vedno »rock«, bolje »RandB«, in s tem predvsem plesni bend. Tounkara pa z aktualnim delom ponuja bolj avtorsko, v pristopu akustično, melodično in na mandinški tradiciji utemeljeno izpeljanko tega početja. Jedro glasbenikov na Solon kono so štirje glasovi – po dve pevki in pevca, ki jih podlagajo dve akustični kitari in akustični kontrabas. Gostujoči glasbeniki, ki jih seveda vseh ni slišati v vseh skladbah, jedru dodajajo nove ključne zvočne razsežnosti s tradicionalnimi, prav tako akustičnimi glasbili. Kalabaš, dundun, džembe, ngoni ter priložnostno dodatni glasovi so tisti, ki izrazito kitarsko osnovo s suverenim soliranjem mojstra Tounkare zaokrožijo v dvanajst avtorskih skladb, ki so z eno samo daljšo izjemo povsem standardnega »pop« formata in ki se v svojem sosledju sestavijo v izjemno prepričljiv zvočni tok vse do sklepnih povsem instrumentalnih kitarskih virtuoznosti. In v tem toku v nobenem trenutku ni mogoče preslišati pikajočega, a vseeno ubrano umirjenega zvoka akustične kitare Djelimadyja Tounkare; kitare, ki nevsiljivo, pogosto celo skromno neopazno – še posebej, kadar stopijo v ospredje ženski glasovi – obvladuje vse zvočno obilno dogajanje med potekom tega albuma. Albuma, ki tako kot prvenec zleze pod kožo prav s prefinjeno preprosto zgradbo skladb in virtuozno igro vseh sodelujočih glasbenikov, z mojstrom mandinške akustične kitare na čelu; predvsem pa z umirjenim, a do zadnje pore izpolnjenim ozračjem, ki preveva ves ta poslušalski dogodek. Žlahtna zvočna patina je prevlekla živahnost temeljite življenjske izkušnje glasbenika. Kaj si lahko mojster želi lepšega, kot da se mu po vsem tem nevsiljivo, bolj ali manj po volji in po prepričevanju drugih, omogoči še presežek že tako ali tako vrhunskega. In kaj naj si mi želimo lepšega, kot da bomo lahko temu presežku prisluhnili tudi neposredno; s še enega ambientalnega presežka: z odra ljubljanskih Križank, na letošnji Drugi godbi.

Zoran Pistotnik