Letnik: 2005 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Jure Potokar

CHARLES WILSON

If Heartaches Were Nickels

Delmark/Spletna Jazz in Blues ploščarna, 2004

Oseminštiridesetletnega Charlesa Wilsona, ki nastopa menda že od sedmega leta in se ponaša s tem, da je Little Milton njegov stric, promovirajo kot kronskega princa soul bluesa. Na kraljevske in pretendentske naslove se sicer ne spoznam, drugi del oznake pa nedvomno drži. Wilson je odličen pevec v soulbluesovskem stilu, vendar z bolj poudarjenim ritmom in ostrejšim tempom, kot si morda pod oznako največkrat predstavljamo. Poleg tega ima precej številno spremljavo, saj je na plošči If Heartaches Were Nickels sodelovalo kar osem glasbenikov, med drugim tudi stric Little Milton, in pihalnotrobilna sekcija, ki daje Wilsonovi glasbi značilno barvo in zvočno razkošnost.

Plošča je pravzaprav več kot prijetno presenečenje, ker prepriča z izvrstno izvedbo vseh sodelujočih, dobrim izborom skladb in nekaterimi bleščečimi instrumentalnimi parti. Ker ne poznam drugih Wilsonovih plošč, lahko samo verjamem ocenam, ki pravijo, da je ta daleč najboljša, kar jih je v dolgi karieri posnel. Najbrž je tako tudi zato, ker se je Wilson pred leti preselil v Misisipi in začel še natančneje poslušati izročilo, na katerem sicer gradi. Vse to ga je odvrnilo od sodobne glasbene produkcije na Jugu, ki temelji v glavnem na sintetizatorjih, sekvencerjih in drugih sodobnih vražjih pripomočkih, ki sicer olajšujejo snemanje plošč, zato pa glasbenike oddaljujejo od bistva glasbe. Wilson je želel snemati s pravo skupino in doseči tako rekoč »živi zvok«, nekaj, kar bi mu omogočilo seči nazaj k bluesovskim in soulovskim zvokom, zaradi katerih je kot otrok tudi začel peti.

If Heartaches … je točno to: neposredna in čustvena predstava, ki jo zmore odličen pevec ob spremljavi pravih glasbenikov. Že začetek je izjemno udaren in prepričljiv, najbolj razveseljivo pa je, da plošča nikjer ne izgubi tempa in silovitosti, ampak to dvoje celo stopnjuje. Bodisi s sijajno »blandovsko« izvedbo pesmi I Talk to Myself bodisi s prelepima kitarama strica Little Miltona v pesmih Hattie Mae's in Lonely Man ter Carla Weathersbyja v vseh drugih.

Charles Wilson je posnel ploščo, ki se zgleduje po najboljšem iz zgodovine električnega bluesa, zato je If Heartaches Were Nickels na dobri poti, da postane klasika.

Jure Potokar