BOSTRIDGE IN UČIDA, CONCERTGEBOUW IN HAITINK, ENSEMBLE INTERCONTEMPORAIN IN BOULEZ

Concertgebouw, Amsterdam, 20., 25. in 26. 2. 2005

Amsterdamski Concertgebouw kot najbolje zasedena koncertna dvorana na svetu vse leto ponuja osupljivo število koncertov zvenečih glasbenih imen, zato se ob vsakokratnem obisku nizozemske prestolnice soočam s »težkim« vprašanjem, katerega od mnogo koncertov obiskati. Vendar pa nakazana dilema ob zadnjem obisku z neštetimi kanali prepredenega mesta ni bila prehuda, saj so prav tedaj v Concertgebouwu gostovali umetniki, ki bi si jih v živo želel videti in slišati verjetno sleherni ljubitelj resne glasbe.

Na prvem izmed treh obiskanih koncertov sta nastopila angleški tenorist Ian Bostridge in japonska pianistka Micuko Učida. Amsterdam je bil eno izmed štirih evropskih glasbenih središč, ki sta jih izbrala za promocijo nove zgoščenke. Na njej sta posnela Schubertov ciklus samospevov Lepa mlinarica, ki smo ga slišali tudi na koncertu. Z interpretacijo sta upravičila svetovni sloves. Kljub relativni mladosti (40 let) je Bostridge že drugič posnel verjetno najpogosteje izvajani ciklus samospevov in tako morda nakazal, da stopa po poti nekaterih največjih pevcev, ki so v svoji dolgi karieri večkrat posneli isti spored. V primerjavi s prvim posnetkom (z drugim pianistom) izpred desetletja je Bostridge interpretativno zrelejši, glasovno ostrejši in občutljivejši hkrati. Omenjena ostrina je deloma povezana z njegovo izjemno sposobnostjo vživetja v sporočilnost pesmi, vseeno pa je mestoma z njo presegel mejo dobrega okusa. O tenoristovi tehnični brezhibnosti ni nikakršnega dvoma. Pel je v Veliki dvorani in jo kljub povprečno velikemu glasu čudovito napolnil s sočnim zvenom svojega tenorja. Mitsuko Uchida ga je, čeprav je to zelo težko, skoraj zasenčila. Največji pianisti danes precej pogosto sodelujejo s pevci, vendar se takšni projekti ne posrečijo vselej enako dobro. A Ian Bostridge je v japonski pianistki našel odlično partnerico. S svojo igro ni silila v ospredje, pa vendar je ves čas opozarjala nase. Njeno igranje je bilo kot slikarjev čopič, ki z barvami oživi s svinčnikom izrisane podobe. S pevcem je vseskozi dihala in izgovarjala besedilo ter tako poosebila idealno razmerje med pevcem in pianistom. Lepo bi jo (ju) bilo slišati v Ljubljani!

Drugi koncert, ki sem ga obiskal, je bil simfonična poslastica. Na čudovit žameten zvok godal in celotnega Kraljevega orkestra Concertgebouw se ni težko navaditi. Enega najodličnejših svetovnih orkestrov je tri večere zapored vodil Bernard Haitink, dolgoletni šef dirigent, danes dirigent lavreat orkestra ter živa legenda nizozemskega dirigiranja. V nasprotju s pričakovanji me je najbolj očarala izvedba Mozartove simfonije Jupiter. Raven ton godal in prosojna interpretacija sta dajala vtis, da je na odru ansambel, specializiran za izvajanje stare glasbe. A je bilo v resnici prav nasprotno; Concertgebouw najraje »diha« Mahlerja in Brucknerja, čigar Osmo simfonijo je Haitink dirigiral teden dni prej. V prvem delu koncerta je bila na sporedu skladba Musique pour l'esprit en deuil nizozemskega skladatelja Rudolfa Escherja, zatem pa še Debussyjevi Nokturni. Premišljeno izbran program je tako najprej razkril ustvarjalnost skladatelja, ki je v Debussyju našel svojega vzornika, zatem pa še delo najpomembnejšega glasbenega impresionista. Orkester in dirigent sta svoje delo opravila vzorno. Ko sem opazoval orkester, se mi je razkril delček odgovora na vprašanje, zakaj je orkester, ki ga gledam, boljši od naših orkestrov. Ti glasbeniki so vidno in zelo očitno uživali, naši pa vidno le delajo. No, včasih se zraven še malce zdolgočasijo.

Sodobna glasba se zdi marsikomu zahtevna, nerazumljiva in zatežena. Včasih tudi meni. Sploh, če ne veš, kaj te čaka, in tudi po koncu koncerta ne veš, kaj te je doletelo. Bistvo sodobnih del je pogosto skrito v partituri in se nam ob poslušanju ne razkrije. Včasih pa se zgodi tudi to, da ne razumeš čisto vsega, a vseeno veš, da je bilo to, kar si slišal, izjemno. To sem doživel na koncertu francoskega Ensemble Intercontemporain, ki je nastopil pod vodstvom Pierra Bouleza. Legendarni zastavonoša avantgardnih glasbenih zamisli v začetku druge polovice 20. stoletja je 26. marca dopolnil 80 let in je po Mahlerju in Richardu Straussu verjetno prvi v sicer kratki vrsti tistih glasbenikov, ki so se med velike zapisali ustvarjalno in z dirigiranjem. Tokrat se je predstavil v obeh vlogah, saj je omenjeni ansambel v drugem delu koncerta izvedel njegovo skladbo Domaines za klarinet in 21 glasbil, ki je nastala v letih 1961–1968. Skladba je zasnovana na načelih serializma in aleatorike, saj je izbira vrstnega reda izvajanja posameznih odsekov skladbe prepuščena enkrat dirigentu, drugič solistu. Ensemble Intercontemporain sestavlja 21 virtuozov, ki se med seboj poznajo do potankosti in muzicirajo osupljivo. Tako sta zveneli tudi Prva komorna simfonija, op. 9, Arnolda Schönberga in skladba Ex tempore sodobnega nemškega skladatelja Yorka Höllerja. Boulez se na odru dirigentsko ne razdaja. Njegova roka je natančna, obraz pa nasmejan. Uživač pač. Ko gledaš in poslušaš, kako Boulez Boulezovemu ansamblu dirigira Bouleza, se zlahka zasačiš, da z odprtimi usti buljiš na oder.

Matjaž Matošec